Svoboda... marsikdo si je želi, a se je hkrati boji. Vedno bolj opažam, da večina ljudi sploh ne pozna občutka svobode, še posebej v odnosu. Ljudje so tako navajeni navezanosti, posesivnosti in ljubosumja, da ko pridejo v stik s svobodo, se prestrašijo. Prestrašijo se širine tega, kar jim svoboda ponuja. Nekateri ljudje od malega ne poznajo občutka svobode. 

Dostikrat se začne s starši, ki izvajajo kontrolo in nadzor nad otroci. Ko ne dovolijo, da otroci padejo in se naučijo iz lastnih izkušenj. Pretirana zaskrbljenost uniči samostojnost otroka. Ubije njegov duh. V tem primeru se lahko zgodi dvoje. Otrok se podredi staršem in izgubi svojo identiteto ali pa se začne upirati, kar se kaže s špricanjem šole, popivanjem, nespoštovanjem ali celo najhujše... z drogami. 

Dejstvo je, da se eni odpovedo svobodi, drugi pa si zgradijo namišljeno svobodo, ki jih drži ujete v svoji iluziji. In to se nato stopnjuje tudi v odnosih. Popačena slika ljubezni (posesivni starš) se nato le prezrcali v partnerski odnos. Če partner, s katero je oseba v odnosu ne izvaja kontrole, nadzora, ljubosumja ali posesivnosti, oseba meni, da je partner nima dovolj rad. Ko odnos ne ustreza vzorcem odnosa z mamo ali očetom, ko se pokaže odstopanje, se pri osebi v podzavesti sproži alarm, ki ji sporoča, da partner ni pravi. Da preveč svobode pomeni pomanjkanje ljubezni, a posesivnost in nadzor pomeni izkazovanje ljubezni. 

Vse dokler ne prepoznamo popačenega vzorca ljubezni, dokler ne ozdravimo primarni vzrok za ta vzorec (zdravljenje odnosa z mamo in/ali očetom), bomo zavračali ljubezen in svobodo ter vse, ki nam jo ponujajo. Žal te osebe ne znajo sprejeti ljubezni, saj ne znajo iskreno ljubiti sebe. Če bi se ljubile, ne bi nikomur dovolile, da jih kontrolira, nadzoruje ali da na kakršenkoli način vpliva na njih. Te osebe so dostikrat podvržene temu, da se obdajo z ljudmi, ki v njih vzbujajo popačene občutke ljubezni (posesivnost, ljubosumje, kontrola in nadzor). In ni nujno, da je to le v partnerskih odnosih. To se slej ko prej začne zrcaliti tudi v vse ostale odnose. In tako si zgradijo zlate kletke, ki jim predstavljajo iluzijo svobode.

In ko srečajo nekoga, ki jim lahko ponudi nekaj drugačnega, nekaj neznanega... naprimer svobodo, se čutijo ogrožene, ker ogroža vse, kar so do sedaj verjeli in gradili. A ne zavedajo se, da je svoboda tisto, po čemer hrepeni njihova duša. Svoboda, ko so lahko to, kar so, ko jih nekdo lahko vidi in ljubi takšne, kot so... brez obsojanja. Ko v odnosu ni kontrole in nadzora, ni posesivnosti in ljubosumja... le popolna podpora, zaupanje in ljubezen. In to je svoboda. Svoboda, ko te nekdo lahko ljubi z vsemi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi. Svoboda, ko ti popolnoma zaupa in ve, da nisi popoln, a v tebi izbira videti le najboljše... 

Sama drugačne ljubezni ne poznam. Ne znam si predstavljati, da bi nadzorovala in kontrolirala partnerja ali bila celo posesivna. Ker tega nisem nikoli izkušala. Če odnos ne temelji na obojestranskem spoštovanju, cenjenju in zaupanju, me ne zanima. Preveč cenim svojo svobodo in svobodo svojega partnerja. 

Zato vam iskreno priporočam, izberite svobodo zase in ko jo enkrat začutite, nikoli več ne boste nikomur dovolili, da vam jo krati. ​

​Čustvena prtljaga, ki je nismo predelali, bo slej ko prej prišla na površje in zahtevala našo pozornost. Lahko si nadenemo masko in se pretvarjamo, da je vse v najlepšem redu. A zvečer, ko smo sami s seboj, resnica pride na dan. Vse, kar smo potlačili in si nismo želeli priznati, priplava na površje. Vsa potlačena jeza, žalost, bolečina, zamere, obžalovanja, občutki krivde in sramu so le nekateri občutki, ki nam kažejo, da se zdaleč nismo ozdravili svojih ran. Da še zdaleč nismo predelali in spustili tistega, kar nas je ranilo, čeprav smo si govorili drugače. In dokler ne predelamo te prtljage, dokler si ne priznamo, da je rana še sveža, bo rana krvavela. In nihče drug je ne more pozdraviti, kot mi sami. Lahko bežimo iz odnosa v odnos, lahko se izoliramo, lahko si nadenemo masko in se pretvarjamo, da je vse v najlepšem redu, a vse to le poslabšuje celotno situacijo. Sebi ne moremo ubežati. Zato, edino kar nam preostane je to, da smo najprej brutalno iskreni sami s seboj.

• Kaj je tisto, kar nas je ranilo?
• Kdaj se je vse skupaj začelo?
• Kdo je bil zraven?
• Kaj se je dogajalo takrat? 

Čeprav mislimo, da so nam rane zadali ljudje v sedanjosti, je resnica dostikrat drugačna. Večinoma vlečemo prtljago iz otroštva, ko naše potrebe niso bile uslišane, videne in priznane. Naš notranji otrok je prizadet, ranjen in ko se v sedanjosti pojavi nek trenutek, deluje le kot sprožilec, ki predrami notranjega otroka in pritisne na odprto rano. Seveda bolečino povezujemo z osebo, ki je pritisnila na ta sprožilec. A ta oseba nam je le pokazala, da je rana še kako sveža in da je mogoče čas, da jo pozdravimo. Da je mogoče čas, da nehamo obtoževati vse okoli sebe in iskati krivca v drugih. Mi smo tisti, ki moramo prevzeti vso odgovornost za svoje rane in jih zaceliti. 

​Je zdaj končno čas, da ozdravimo vse, kar nas boli? Ali bomo še naprej trpeli?

Dokler se ne soočimo z našo čustveno prtljago in zacelimo rane, tudi naši odnosi ne morejo biti harmonični. Če želimo izboljšati naše odnose ali k sebi pritegniti partnerja, s katerim bomo ustvarjali čudovit, ljubeč in harmoničen odnos,  moramo najprej ozdraviti odnos s samim seboj in svojim notranjim otrokom. Le tako bomo nekoč svobodni vseh bremen preteklosti in se veselili svetle prihodnosti. Le tako bomo lahko v svoje življenje povabili iskrene odnose, ki nas bodo podpirali. 

Mi sami imamo moč, da to spremenimo. Smo jo vedno imeli. Nismo žrtve okoliščin, temveč soustvarjalci vsakega trenutka. In z vsakim dnem, ko odlašamo z zdravljenjem notranjega otroka, odlašamo tudi z lastno srečo! 

Je res vredno?