 Uh.. ta tvoj pogled.. uh ta tvoj nasmeh.. Ko sediš tako nasproti mene in se mi smehljaš s tisto iskro v očeh... grrr... kako hitro mi znaš zašibiti kolena... Samo z enim pogledom me razorožiš.. brez dotika... Ko se mi tako igrivo in sramežljivo nasmehneš, je kot bi mi poslal pulz strasti po hrbtenici navzdol... Prebudiš ogenj v mojem telesu.. Vzburiš moje telo še preden se me dotakneš... Ob tebi se počutim tako transparentna in ranljiva, a hkrati tako varna... Vem, da ti lahko zaupam.. zato se ti z lahkoto odprem in predam... Si eden redkih moških, ki spoštuje žensko in mu je mar za druge... in to mi je všeč pri tebi... To te v mojih očeh naredi popolnega in zaupanja vrednega moškega..
Opazujem te.. tvoj obraz in tvoj nasmeh… iskrena sta. Tudi ti ne znaš skriti čustev… obraz te izda.. telo govori popolnom drugo sliko, kot jo želijo prikazati tvoje besede. Skušaš ohraniti distanco, čeprav ti ne uspeva najbolje. Čutim te… vidim te… berem te kot odprto knjigo… in všeč mi je, kar vidim. Še bolj me privlačiš, ko vidim, kako se boriš sam s sabo in s svojimi čustvi.. Še isti hip bi te najraje objela in poljubila… ti pokazala, koliko mi pomeniš… ti pokazala, da tudi tebe lahko nekdo ljubi iskreno… tako, kot si zaslužiš. Gledam te in opazujem… a ne naredim nič. Veš kaj čutim do tebe. In če je tudi tebi do tega, želim, da ti narediš korak. Želim, da mi pokažeš, da me objameš in poljubiš. Me priviješ k sebi in nikoli več ne izpustiš… Čakam jaz… in čakaš ti… a nihče nič ne naredi. A sprašujem se, zakaj se oba drživa nazaj… česa se bojiva? Ljubezni? Razočaranja? Kaj, če bi oba nehala analizirati in se samo predala drug drugemu? Predala tej sili, ki naju vleče skupaj vedno bolj. Predala drug drugemu z vsem srcem… Lahko bi doživela nekaj lepega, nekaj iskrenega, nekaj skoraj pozabljenega… Zakaj dovoliva glavi, da naju odvrne od nečesa tako iskrenega? Zakaj hočeva zagotovila, da bo vse ok.. ko na to ne moreva vplivati… Lahko le zaupava… in upava, da bo trajalo.. da bova oba izbrala drug drugega vsak dan… In si dovolila, da drug drugega dotakneva v globino najine duše… Da združiva najini srci v eno… Da prepleteva najini telesi, ki hrepenita po dotiku in nežnosti… In se prepustila, da naju združi v objemu ljubezni.. Kaj bi bilo potrebno, da si nehava zatiskati oči in zapirati srca pred resnico? Tako malo je potrebno… Samo en tvoj nasmeh, samo en tvoj pogled je dovolj… da prebudi strast in ljubezen v meni… en gib je dovolj, da me razorožiš..  Sem oseba, ki ljubi na polno.. s polnim srcem... A včasih je to zelo naporno.. še posebej, če oseba na drugi strani ne zna tega sprejeti. Kot mnogi sem bila tudi jaz zavrnjena, razočarana in prizadeta. Verjela sem, da bo tokrat drugače... a sem se zmotila. Krivila sem njega, ki ni znal sprejeti te ljubezni in je bežal pred njo in pred samim s seboj. A čez čas sem spoznala, da ni bil on kriv. Pokazal mi je le, da nisem znala ljubiti sebe. Bežala sem pred soočanjem s seboj in svojimi čustvi. Misleč, da vem kaj pomeni imeti sebe rad.
A danes vem da nisem imela pojma. Le kako bi? Nihče mi ni pokazal, kako ljubiti sebe. Nihče mi ni pokazal, kako sprejeti sebe brez obsojanja. Naučili so me le obsojati sebe. Nenamerno. Ker tudi sami niso znali drugače. Tudi sami niso znali ljubiti... in to se je prenašalo iz roda v rod.. dokler se nisem zavestno odločila, da presekam te vzorce. Ne samo zaradi sebe.. temveč tudi zaradi mojih otrok. Želela sem jima biti vzgled. Da jima pokažem, da imata možnost izbrati drugače... izbrati zase, za svojo srečo. A ironija je ravno ta, da bi to dosegla, sem morala "razdreti" družino. Razdreti tisto, kar sem toliko časa gradila v veri, da bo trajalo. A ko spoznaš, da v odnosu nisi več srečen, ne ti ne tvoj partner, nima smisla vztrajati v iluziji. Takrat se zaveš, da tvoje izbire učijo tvoje otroke odnosov. Čeprav odločitev ni bila lahka, pa mi je pri njej pomagalo vprašanje, ki se mi je takrat podilo po glavi. "Kakšno sporočilo jima želim prenesti?" Želela sem, da zase vedno izbereta srečo. In najlažje ju naučim tega, ko izberem srečo zase. In tako sem izbrala to pot. Pot vračanja nazaj k sebi. Pot ljubezni do sebe. Ni bilo lahko. Počutila sem se osamljeno in samo. Počutila sem se ranljivo, razočarano in obupano. A vse to le kot posledica vzorcev, ki sem jih dolgo časa nosila v sebi. Tudi jaz sem ljubila le pogojno... ko so bili pogoji pravi. A verjela sem, da je tako prav. Kot mnogi sem se odnosa učila od staršev, od opazovanja njunega odnosa. Verjela sem, da za srečo potrebujem nekoga zunaj sebe. Da moram imeti nekoga, ki mi pokaže, koliko sem vredna, saj sama sebe nisem znala ceniti. Vsaj ne tako, kot sem verjela, da si zaslužim. Verjela sem, da moram najti drugo polovico sebe, ker bom šele takrat srečna. A nihče nam ne more dati tega, le mi sami. Mi smo celota sami po sebi. Naučiti se moramo to sprejeti. Naučiti se moramo vzljubiti vsak delček sebe, tudi tiste, ki bi jih najraje zakrili. Danes lahko rečem, da sem hvaležna za to spoznanje. Za vse bolečine in izjokane solze. Pripeljale so me domov... nazaj k sebi. Danes sem hvaležna zanj, ki me je ranil, kot nihče drug. Ker mi je s tem omogočil zdravljenje notranjih ran in vzorcev. Me usmeril nazaj vase, da lahko danes ponovno odprem srce in ljubim še bolj. Tokrat brez bolečine, saj so rane zaceljene. Tokrat ljubim najprej sebe. Ljubim tako močno, da sem pripravljena reči NE vsemu, kar ne izkazuje te ljubezni do mene. In reči DA tistemu, kar mi odzrcali nazaj to ljubezen. Vem, da bom morda za nekoga še vedno preveč. A sem se odločila, da ne bom zniževala svoje vrednosti, da bi imela nekoga. Kdor me bo znal ljubiti, mu bom odprla svoje srce. Ob sebi želim nekoga, ki zna ljubiti globoko in močno. Ki se ne boji svojih čustev ali jih ne zatira. Ker vem, da šele ko se v celoti predamo in v popolnosti prepustimo ljubezni, lahko dobimo največ od tega. Garancije ni. Je le naša pripravljenost ljubiti in biti ljubljeni v celoti. In to izbiram zase in za svoje srce. Ljubezen, ki združi dva tako globoko in poveže tako močno, da se drug v drugem izgubita in združita kot eno. Eno srce, en um, eno telo... kot popolna harmonija. To izbiram zase...  Danes pa malo o pogumu... kaj pogum sploh je. Ko govorimo o pogumu, večina pomisli na neustrašnost in drznost. Predvsem da si drznemo narediti tisto, kar si srčno želimo. A da bi se pogum lahko v popolnosti izrazil, si moramo najprej priznati resnico.
Najprej si moramo prenehati zatiskati oči in pogledati preko iluzije. Priznati si realno sliko situacije ali odnosov. Kakšna je resnica v tej situaciji? Včasih gledamo z rožnatimi očali na situacije in ljudi, ker si bojimo priznati resnico. Čeprav nas vsi znaki opozarjajo, da tako ne gre več dalje, se naredimo gluhe in povozimo vse opozorilne znake. Seveda telo in intuicija nas bosta vedno bolj opozarjala. In če si najprej sebi ne priznamo resnice, če "požiramo" zavoljo miru, bomo zboleli mi sami. Na nezavednem nivoju bomo zamerili sebi in se jezili nase, ker nismo postavili meja drugim. Da postavimo sebe na prvo mesto, je potreben pogum. Postavljanje meja je pomembno, saj s tem pokažemo drugim, da spoštujemo sami sebe. Ko nikomur (niti staršem, partnerju, šefu, otrokom ali prijateljem) ne dovolimo hoditi po nas, ko ne dovolimo poniževanja, nespoštovanja, manipulacije in izkoriščevanja, smo zmagali. Ko nam je naš lastni mir in spoštovanje do sebe bolj pomembno, kot to, komu se bomo zamerili. Ko vam drugi zamerijo in se jezijo na vas, vas skušajo manipulirati, da bi ravnali po njihovo. Ko enkrat tega ne dovolite več, boste resnično videli, komu je mar za vas in vas sprejema takšne kot ste. Brez, da bi vas želeli spremeniti po svoje. In zato je zagotovo potreben pogum. Prav tako je pomembno, da smo dovolj pogumni in vprašamo za pomoč in podporo. Pogum ne pomeni, da moramo vse reševati sami in se pretvarjati, da smo neustrašni. Še zdaleč ne. Pogum je vprašati za podporo, pomoč in nasvet, čeprav smo na smrt prestrašeni. Vsi se soočamo s strahovi. Kdor trdi drugače, laže. A lahko vam iskreno povem, da ko sem najbolj občutila strah in ko sem bila v največjem krču, sem zbrala tistih 20 sekund norega poguma, da sem naredila korak v želeno smer. Izgubiti tako nisem imela kaj, razen strahu. 😉 In ja, ego in um znata zelo napihnit stvari. A vprašajte se... bi radi ostali v tem krču ali pa zberete pogum in se premaknete iz njega? Lahko samo povem, da je zares osvobajajoče. Ko naredite to, vzamete vso svojo moč nazaj. A nikar mi ne verjemite na besedo... vedno vse sami preverite 😉. In seveda, nenazadnje je pogum tudi to, da sledite svojim sanjam in svoji resnici, tudi če se drugi ne strinjajo z vami. A vedite, da vaša pot je le vaša pot. Ni prava, niti napačna. Ne morejo drugi razumeti, kaj vi čutite ali veste. Ne potrebujete dovoljenja drugih ljudi, da živite življenje na svoj način. Vse prevečkrat opažam, da se ljudje obremenjujejo, kaj bodo starši rekli, kaj bo rekla okolica, otroci, partner...? Vse preveč ljudi skuša osrečiti druge s svojo nesrečo. In menim, da je čas, da se to spremeni. Nehajte živeti življenje drugih ljudi!!! Kdo živi vaše življenje? Kdo živi vaše sanje? In ne... starost, spol, izkušnje... to s tem nima nobene veze. Nikoli, ampak res nikoli ni prepozno, da živite življenje na svoj način!!! Če ne zdaj, kdaj? Če ne vi, kdo? Vse kar potrebujete, da to dosežete, je le 20 sekund norega poguma. Če vam ga primanjkuje, ga z veseljem podarim. 😉 Ga imam za izvoz... 😃 Zato le zaupajte in se opogumite... nehajte se pretvarjati, da ste patetična, nebogljena žrtev okoliščin, ker niste!!! Ste čudoviti, močni kreatorji svojih življenj... mogoče ste do sedaj kreirali nezavedno. A zdaj lahko izberete drugače! Priznajte si, da ste močnejši in pogumnejši, kot si govorite. In naredite tisto, po čemer vaše srce hrepeni! Ker ko izberete pogum, da greste za svojimi sanjami, se osvobodite. ❤ Nihče vas ne more rešiti in osvoboditi... le vi sami! In ni boljšega časa kot začetek novega leta. Kaj pravite? Ste za? V kolikor potrebujete pomoč pri premagovanju strahov, pa sem tukaj za vas. |
Avtor blogaPozdravljeni. Moje ime je Romana Črček in sem svetovalka, terapevtka in trenerka za življenje. Z vami bom na tem blogu delila svoje osebne izkušnje in vpoglede glede odnosov ter nekajletne izkušnje, ki sem jih pridobila pri delu s strankami. Vabljeni k branju :) Arhiv
September 2023
Kategorije |
RSS Feed
