 Ko ne ljubite sebe, boste vedno lovili tiste, ki vas prav tako ne ljubijo. Poskusite ljubiti nekoga, ki ne ljubi sebe ali pa nekoga, ki ljubi in sprejema sebe. Marsikdo misli, da ve, kako sebe imeti rad... pa res vemo? Smo res srečni sami s seboj? Smo res v stiku s seboj? Sploh vemo, kaj potrebujemo od sebe? Si damo to? Smo v stiku s svojimi občutki, s svojimi ranami, s svojimi mislimi in s svojimi vzorci? Smo pristni s seboj ali smo v iluziji in egu? Si govorimo, da ni z nami nič narobe, da je napaka v drugih?
Trije prsti kažejo nazaj na nas, pa čeprav tega marsikdo noče slišati. Vem, da bi marsikdo raje prebral, da so drugi krivi, da je partner kriv za situacijo, da vas ne razume... A mi vedno soustvarjamo vsako situacijo s svojimi mislimi, besedami, dejanji in energijo. Mi smo vedno prisotni na "kraju zločina". Mi smo sokreatorji... pa se tega zavedamo ali ne. Žal dostikrat delujemo na avtopilotu... podzavestno. Samozavedanje sebe in svojih reakcij je ključ in pot do rešitve. Ni lahko, je pa enostavneje kot si mislimo. In čas je, da nehamo iskati krivca zunaj sebe, temveč prevzamemo odgovornost za svoj del v odnosih. Ali pa nadaljujemo na star način, ki bo prinesel enake rezultate kot sedaj. Lahko krivimo moške, ženske, vlado, vzgojo, starše... a dokler sodimo in obsojamo, dokler je do nečesa ali nekoga v nas upor, je to naš izziv... ne od drugih. Dokler nas nekaj trigira, je to naša rana. Ne od drugih. Ko je rana ozdravljena, lahko drugi sodijo in pritiskajo na rano, bomo mirni. Ker vemo da ni naše. Ker je ozdravljeno, ker smo opravili delo na sebi. Torej ljubezen do sebe je pomembna. Ljubiti svoje sence, svoje rane, svoje pomanjkljivosti... je pomembno... ker so del nas. In eni smo to spoznali prej, eni bodo kasneje, nekateri pa nikoli.. in tudi to je ok. Vsak naj živi tako, kot čuti in izbira sam. Če potrebujete pomoč in podporo, se tu za vas.  Ljubezen ne lomi src, Ego jih. Ego je največji ubijalec odnosov. Ko je Ego glasen in močan, zaradi njega stvari in situacije ne vidimo jasno. Ego nam oriše situacije na svoj dramatičen način in jih napihuje. Ego se bori za nadvlado v odnosu, saj želi imeti prav in dokazati svojo moč. Ego nas pelje ravno v nasprotno smer od intuicije, od srca in od tistega, kar je dobro za nas. Ego zelo rad obsoja.. to je prav in to ni. Ego nas želi braniti, a počne vse drugo, razen to. Če ga nimamo mi pod kontrolo, ima on nas. In postanemo mi njegovi ujetniki.
Ko začnemo z delom na sebi, najprej čutimo upor. To je Ego, ki se zaveda, da je njegov čas minil in se boji za svoj obstoj. Zato je vsaka sprememba proti sebi za nas naporna. Imamo občutek, kot da se nam ruši svet, kot da umiramo... a ne umiramo mi. Egu se ruši svet in to občutimo. Ego ni slab, le prevzel je vlogo, ki jo ni sposoben voditi. Zato mu je treba določiti novo vlogo... ga degradirati in mu dati nove zadolžitve, če želimo biti srečni. Kako prepoznati, kdaj delujemo iz Ega in kdaj iz srca? Vprašajmo se: "Delujem iz Ega v tem trenutku ali iz srca? Če bi deloval/a iz srca, kaj bi Ljubezen izbrala ali naredila?" Ego želi imeti prav in ima pričakovanja. Ne odstopa od njih in ni pripravljen kaj dosti spremeniti. Želi kontrolo nad situacijo. Medtem ko delujemo iz srca, delujemo iz ljubezni in sočutja do sebe in drugih. Takrat se zavedamo, da vsak vidi skozi svoje oči in ima vsak svojo pot. Ni ne prav in ne narobe. Le drugače. Ko delujemo iz Ega, nas dostikrat spremlja nemir in notranja borba. Ko delujemo iz srca, smo pomirjeni s seboj in s svojimi odločitvami. Ego je del nas in ubijanje Ega, ubija nas same. Ego hrepeni po naši pozornosti in ljubezni. Ko mu jo damo, ko mu pošljemo svojo ljubezen in nežnost, se sprememba lahko začne. ❤ Za vse, ki bi želeli pomoč pri transformaciji tega, pa sem tukaj na voljo s svojimi svetovanji, terapijami in coachingi.  Beseda oprosti, ki nam gre tako težko z jezika, a ima neverjetno moč, da najtežje situacije in odnose pretvori v nekaj čudovitega. Je res tako težko reči oprosti? Vsi delamo napake in jih še bomo. Je res bolj pomemben ponos in ego? Je res bolj pomembno poslušati druge in ne sebe? Je res tako težko videti drugo stališče?
Zakaj želimo imeti vedno prav? Žalosti me, ko vidim koliko ljudi beži pred iskrenimi čustvi in odnosi. Ko zavoljo ponosa in ega izgubijo nekaj veliko vrednejšega. Odprite oči! Ste res pripravljeni plačati to ceno? Ljudje ne znajo sprejeti ljubezni. Bežijo pred njo. Zakaj? Ker ne znajo ljubiti sebe in verjamejo, da niso vredni. In raje prizadenejo druge, ker se bojijo biti sami ranjeni. Ljubezen ne rani, ljudje ranijo. In eni vedno znova. Ker ne upajo odpreti srce ljubezni in se prepustiti odnosu, ki bi jim lahko dal tisto, po čemer hrepenijo. Hrepenijo po ljubezni in sreči, a ju v istem trenutku zavrnejo. Zaradi ponosa, zaradi ega, zaradi ne vem česa še... Imate raje prav ali ste raje srečni? Ne sprašujte drugih, kaj oni mislijo o tem, kaj naj vi naredite v določeni situaciji. Vi imate že vse odgovore v sebi. Ste se pripravljeni soočiti z njimi? Ste jih pripravljeni videti? Ja, pogledati globoko vase in se soočiti s svojimi strahovi in demoni ni lahko. Je pa osvobajajoče. Ni lahko sebi priznati, da smo delali "napake" in da je težava morda v nas, ne v drugih. Ampak ko to naredite, se osvobodite. Ni ga boljšega občutka, kot vedeti, da lahko v vsakem trenutku spremenite vse, kar vam ni všeč. Da lahko popravite "napako" ali krivico, ki ste jo nekomu povzročili, ker niste bili pripravljeni videti druge plati. Čas je, da se naučimo komunicirati in slišati drug drugega. Da nehamo igrati igrice in da odrastemo. In to, da smo zreli, se vidi po tem, kako se spopadamo z nevšečnostmi v našem življenju? Smo nekomu naredili krivico? Opravičimo se! Je tako težko? Mogoče oseba ne bo želela imeti več kontakta z nami, a vsaj naredili smo tisto, kar smo menili, daje prav. Beseda oprosti ima res veliko težo. A najprej moramo sebi oprostiti za vse, kar mislimo da smo naredili prav in narobe. Ni je hujše kazni, kot obžalovanje in občutek krivde, ki nas razjeda od znotraj na ven. Oprosti je zdravilo za naše rane in dušo. Si vi ne zaslužite notranjega miru? Tako malo je potrebno... Prisluhnimo drug drugemu in se nehajmo obsojati. Dovolimo ljudem, da povedo svojo plat zgodbe, svoje stališče. In se zavedajmo tudi, da se ne bomo v vsem strinjali, kar je popolnoma normalno. A vseeno se lahko razumemo in spoštujemo drug drugega, ne glede na naša stališča. Čas je, da začnemo ustvarjati novo realnost, kjer v popolnosti sprejemamo drug drugega, dopuščamo, da gredo ljudje po svojih poteh in imajo svoje poglede na svet in jih spoštujemo kljub vsemu. Oprosti... beseda, ki nam gre težko z jezika... a ima moč narediti čudeže. Ste jih pripravljeni povabiti v svoje življenje? V kolikor potrebujete pomoč pri izboljšanju vaših odnosov, pa sem tu za vas s svetovanji ali terapijami v živo ali preko telefona.  Ker nisi želela izgubiti njega, si izgubila sebe v procesu. Postala si dekle/ženska, ki je sprejela njegove drobtinice, pa tega sploh nočeš videti. Navadila si se na to, da te ne ceni, a si govoriš, da je ok. Da le more videti, kako ga imaš rada in se bo spremenil. Ker se ne ceniš, prenašaš vsa njegova poniževanja in ga zagovarjaš. Navadila si se, da si zanj vedno na zadnjem mestu, a te to ne moti. Važno je, da si z njim. Postala si predpražnik zanj in njegove potrebe. Daješ vse od sebe, da ga zadovoljiš in mu pokažeš, kako ga imaš rada. A on ti še vedno ne vrača čustev. Čakaš na njegov klic ali sporočilo in si mu vedno na razpolago. Ves čas si nesrečna in žalostna, a se tolažiš, da bo bolje. Da se bo spremenil in spoznal, kdo ti si.
Draga moja... noben fant ali moški ni vreden tega, da izgubiš sebe. Noben moški ni vreden tvojega trpljenja. Noben moški ni vreden, da se zaradi njega odpoveš lastni sreči, zato da bi zadovoljila njegove kaprice in nesigurnosti. Pravi moški se do tebe ne bo tako obnašal. Pravi moški ti bo jasno pokazal v besedah in dejanjih, da te želi ob sebi. Pravi moški te bo spoštoval, kljub tvojim pomanjkljivostim. Moški, ki ne zna spoštovati žensk, pove veliko o sebi. Ob sebi si želiš moškega, ki zna spoštovati sočloveka. In dokler ne najdeš takega moškega, je bolje, da si sama. Izgubiti moškega, ki te ne ceni in ne spoštuje, je pravzaprav darilo. To ni ljubezen, to je zloraba. Čeprav tega nočeš slišati, je ravno ta izguba lahko tvoja rešitev. Preko nje lahko spoznaš, da si zaslužiš boljši odnos. Zaslužiš pravega moškega. A da bi ga pritegnila, se moraš nehati "ponujati" moškim, ki te ne cenijo. Spoštuj sebe bolj, da te bodo lahko spoštovali tudi moški. Moški imajo radi ženske, za katere se potrudijo in ne tiste, ki se jim ponujajo. Dvigni svojo vrednost in odpri oči. Nehaj biti predpražnik za ljudi. Ko se nehaš razdajati za drobtinice, ko dvigneš svojo samozavest, bodo prišli pravi moški zate. Le zaupaj in ljubi sebe bolj, da rečeš ne vsem tistim, ki te ne cenijo kot žensko. Vstani in začni ceniti sebe bolj! Ker si to zaslužiš. Če potrebuješ pomoč pri premagovanju vzorcev in spremembi le-teh, sem tukaj zate s svojimi svetovanji.  Moje delo je ne samo moje poslanstvo, temveč tudi moje zadovoljstvo. Rada vidim ljudi srečne in izpolnjene, zato me včasih prav boli, ko vidim, kako malo se nekateri cenijo. In še posebej, ker sem bila včasih tudi jaz na njihovem mestu in sedaj opažam spremembo pri sebi. Ko človek vzljubi sebe, ko sprejme sebe v celoti, to pomeni tudi vse senčne dele sebe, se vse spremeni. In tako malo je potrebno, da se sprememba zgodi. Le vzljubiti moramo sami sebe ponovno. Sebi stati ob strani v dobrem in manj dobrem. Sebi biti podpora, sebi biti prioriteta.
Nič zunaj nas nas ne osreči tako, kot to, ko sami sebi damo tisto, po čemer hrepenimo pri drugih. Ljubezen, pozornost, spoštovanje, razumevanje, podpora, negovanje, nežnost, sprejemanje, dopuščanje... Ko nehamo sami sebe obsojati, kako dobri ali slabi smo. Ko nehamo bežati od sebe in se izogibati temu, kar čutimo v vsakem trenutku. Sebi ne moremo ubežati, tudi če se še tako trudimo. Zato je najbolje, da se soočimo sami s seboj. Da se iskreno vprašamo in si tudi iskreno odgovorimo..: "Smo srečni? Smo izpolnjeni?" Vem, da se ponavljam, a žal nekateri še vedno ne dojamejo. Ljubezen do sebe je ključ do vsega. Ključ do osebne izpolnjenosti, do boljše samopodobe in samozavesti, do boljše samovrednosti in posledično tudi do boljših odnosov, boljše kariere in finančnega stanja, do boljšega zdravja in miru... Ljubezen do sebe je prvi korak do vsega ostalega. Torej, kaj še čakate? Zakaj še ne ljubite sebe? Zakaj še ne delate na tem? Se res tako močno sovražite? Se kaznujete za pretekle izbire? Verjamete sebi in drugim, da tega niste vredni? Nehajte!!!! Enostavno nehajte ta trenutek pomilovati sami sebe! Nehajte biti tako mačehovski do sebe! Dovolj je!!! Dovolj!!!! Niste žrtev okoliščin, temveč kreator svojih izkušenj. Kje je vaš fokus? Kaj ustvarjate? Vaša domišljija je ključ do uspeha. O čem razmišljate non stop? Vidite, kaj sami ustvarjate? Zdaj lahko to obrnete sebi v prid in začnete kreirati nekaj boljšega in lepšega. Nekaj, kar vas bo podprlo in ne sabotiralo! Samo začnite... ne čakajte idealnih pogojev, ker jih ni. Raje jih ustvarite sami! Začnite z ljubeznijo do sebe. Bodite sami sebi najboljši partnerji, zavezniki, ljubimci in prijatelji. Vzemite moč v svoje roke in spremenite svoje življenje v nekaj lepšega in boljšega. Ljubite sebe tudi skozi situacije in okoliščine, ki niso najboljše. Ljubite tudi senčne dele sebe, saj so del vas, ki hrepeni po vaši ljubezni in pozornosti. Tako malo je potrebno, da se vaše življenje lahko izboljša na vseh nivojih. Ste pripravljeni izbrati to zase? Vi imate to moč. Ste jo vedno imeli. Vprašanje je le ali ste jo pripravljeni tudi izbrati in uporabiti zase? Če potrebujete podporo in pomoč pri spreminjanju podzavestnih vzorcev, izboljšanju samozavesti in samovrednosti, ali pa se želite naučiti ljubiti sebe bolj, potem vljudno vabljeni na individualno svetovanje, terapije ali coaching.  Rojena sem, da ljubim.. da ljubim sebe... da ljubim druge.. da ljubim življenje samo... Na ta planet sem prišla v popolni pripravljenosti.. S seboj sem prinesla to ljubezen do vsega... A sem dovolila, da so jo v meni zatrli.. zatrli nevede in nehote, ker niso znali sprejeti.. zatrli vede in hote, ker so oni tako želeli...
Skrila sem to ljubezen globoko v svoje srce.. skrila tako močno, da še sama nisem vedela, da je v meni... Verjela sem, da je to nekaj slabega... da je z menoj nekaj narobe... da sem napačna... Moj um me je želel prepričati, da imajo prav... naj neham sanjariti... naj se spustim na "Zemljo".. A moje srce... moje srce mi je ves čas tiho šepetalo... moja duša je hrepenela po tej ljubezni.. Hrepenela, da jo občuti, da jo izrazi, da jo deli... Deli z drugimi in s svetom... In ta notranji klic ljubezni je bil tako močan, da je sčasoma našel pot na površje.. Našel skozi razpoke srca, ki so nastale ob vsaki zavrnitvi in izgubi... Ljudje so mi z vsako zavrnitvijo nevedoč naredili uslugo, saj so me vračali nazaj k sebi... Z vsako izgubo sem bila bližje sebi.. Bolečina v meni je klicala po pozornosti.. Želela je ljubezni... želela pozornosti... in ni bila zadovoljna z drobtinicami... želela je vse. Dolga leta sem ljubezen iskala zunaj sebe.. v drugih. Dolga leta sem svojo vrednost videla skozi oči drugih... Verjela sem, da če me ne ljubijo, je z menoj nekaj narobe.. Da nisem vredna ljubezni in pozornosti... A kako daleč je bilo vse to od resnice... Kako globoko v zmoti sem bila. Šele ko sem spoznala, da nesposobnost drugih ljubiti in sprejeti ljubezen nima veze z mojo vrednostjo.. nima veze z menoj.. da je to njihov izziv... Šele takrat sem dojela, da je vse v meni.. da ne morem čakati na druge... Spoznala, da sem jaz sama neusahljiv vir ljubezni.. Le potopiti se moram globoko vanj in se napojiti ljubezni do sebe.. Pogledati nase skozi oči ljubezni in se nehati obsojati... Sprejeti vse dobre in manj dobre lastnosti in jih vzljubiti, saj so del mene... In ko mi je to uspelo, se je vse spremenilo.. Ljubezen, ki jo imam do sebe, odsevam v svet... in vesolje mi jo zrcali na vsakem koraku... Zrcali skozi odnose... zrcali skozi dogodke... zrcali skozi izkušnje... In bolj, ko ljubim sebe, več ljubezni imam, da jo lahko delim z drugimi... Tako malo je potrebno, da se naše življenje izboljša na vseh nivojih... Vse, kar potrebujemo je le ljubezen... Tista čista in iskrena, brez pogojev in sodb... Zato vzljubite sebe in se naučite ljubiti in sprejeti ljubezen.. To naj bo vaša dnevna investicija v vas same... To je najboljša naložba, ki jo boste kadarkoli opravili... In ko boste to osvojili, boste opazili, da vse ostalo postane mala malica... Življenje postane čarobno in magično in vam to odseva na vsakem koraku... Zato ljubite in si dovolite biti ljubljeni.. Če želite spremeniti svet, vzljubite sami sebe.. Svet se bo odzval na vašo vibracijo..  Moje srce je polno.. polno ljubezni.. polno hvaležnosti.. polno radosti in veselja.. Tako malo je potrebno, da je človek srečen.. vse, kar potrebujemo je le izbira.. Izbira, da sebe postavimo na prvo mesto.. izbira, da sebi namenimo ljubezen in spoštovanje.. izbira, da najdemo v vsakem trenutku nekaj, za kar smo lahko hvaležni.. izbira, da ne dovolimo negativnostim, da nas zamorijo temveč raje gradijo.. Seveda je materialen svet pomemben, a to ne prinaša sreče.. ne prinaša veselja in ljubezni.. ne prinaša sigurnosti.. če tega nimamo prej v sebi. Ko znamo biti srečni brez tega, bomo srečni tudi s tem... Enako velja za odnose.. ko človek ne potrebuje nikogar drugega, da ga osreči, je zmagal.. in takrat bo pritegnil množice, saj ljudje enostavno začutijo energijo, kjer ni pričakovanj.. kjer ni skritih namer... ko lahko samo so..
Največji uspeh zame je bil spustiti kontrolo in nadzor nad življenjem in odnosi. Enostavno se prepustiti brez da bi vedela, kam to pelje. Seveda vem česa si želim, a ne vztrajam več na poti, ki sem si jo zamislila. Prepuščam se vesolju, da me pelje po poteh, na katere se jaz niti spomnila ne bi.. In zame je bil to izziv saj sem od majhnega rastla v takem okolju.. Rastla v okolju, kjer je prevladovala predvsem moška energija.. in verjela sem, da tako mora biti. Šele letos se je nekaj spremenilo pri meni.. prišel je trenutek, ko se je vse poklopilo, ko je vse dobilo smisel.. Ko sem enostavno spustila in se prepustila.. in si dovolila prejemati v polnosti.. Dovolila, da me vodi ženska energija.. In nič več me ne skrbi, kaj prinaša prihodnost.. vem, da je poskrbljeno zame.. nič več ne dajem nalepk na odnose.. na situacije.. temveč se prepuščam trenutku.. nič več se ne upiram toku življenja, temveč se prepuščam, da me vodi.. in vodi me bolje, kot bi sama lahko nadzirala.. Ja, potrebno je poslušati sebe in svoje zavedanje.. če se nekaj ne izzide, je ta trenutek prav tako.. kaj jutri prinese ne vem.. in ravno to je tako vznemirljivo.. Vsak dan se zbuditi v neizmernem pričakovanju dneva... Kaj lepega bom danes doživela? Kakemu čudežu bom priča danes? Koliko čudovitih ljudi lahko danes spoznam? Kaj lepega lahko danes ustvarim? In verjeli ali ne.. bolj ko se prepustim, bolj mi vesolje dostavlja čudeže... bolj mi riše nasmeh na obraz... Seveda pridejo dnevi, ko mi ni za nič.. ko bi samo spala, lenarila in bila v "svojem" svetu... In tudi to si dopustim.. biti lena.. biti nekreativna... in se ne obsojam.. ker vem da je čas za vse.. In ko se poslušam, vse teče bolje.. ko skušam kaj po svoje, se takoj ustavi in zakomplicira.. Tako da dovolite si biti drugačni.. ne rabite biti popolni.. dovolite si biti popolno nepopolni in nepopolno popolni... Ne ozirajte se na mnenja drugih.. živite svoje življenje kot vam paše! Konec koncev smo prišli izkušat življenje.. ne nabirat "lovorik".. Čeprav s tem ni nič narobe, le ne pozabite na samo potovanje do tja 😉. Živite življenje, ko da je vaš zadnji dan.. živite, kot da jutrišnjega dne ne bo več.. Najdite vsak dan nekaj lepega v sebi, v okolici, v ljudeh in dnevu nasploh.. In boste videli, kako malo je potrebno, da življenje postane čarobno  Življenje me je naučilo vzljubiti sebe... vzljubiti dele sebe, katerim sem želela ubežati.. vzljubiti dele sebe, ki sem jih obsojala in zavračala... vzljubiti svojo senco in demone..
Življenje mi je podarilo darilo ljubezni... Podarilo skozi zavrnitve, razočaranja in izdaje drugih ljudi... Bili so le prenašalci sporočil.. Bili so le igralci z misijo.. Z misijo, da mi odprejo oči in zavedanje, da ljubezen, ki sem jo iskala v drugih, najdem v sebi.. Igrali so vloge, ki so me kruto prebujale in vračale nazaj k sebi.. Ker nežnih sporočil nisem razumela, je vesolje uporabilo skrajne ukrepe... Uporabilo jezik, ki sem ga razumela.. Jezik bolečine! Z vsako zavrnitvijo sem bila bližje sebi.. Z vsako izdajo sem sama sebi bolj stala ob strani.. Z vsakim razočaranjem mi je še bolj odprlo srce z namenom, da končno zacelim svoje rane.. in se odprem ljubezni... Z vsako bolečino, ki je trgala moje srce in dušo, sem se naučila ponovno ljubiti sebe... Počasi sem se učila novih jezikov.. namesto jezika obsojanja, jezik sprejemanja in dopuščanja.. namesto jezika zlorabe, jezik nežnosti in prijaznosti... namesto jezika sovraštva in jeze, jezik ljubezni in luči... Do sebe in drugih.. Življenje mi je podarilo darilo transformacije... darilo spremembe.. darilo ljubezni do sebe. Ko sedaj gledam na svojo preteklost, vidim kako groba in stroga sem bila do sebe. Hrepenela sem po nežnosti in ljubezni, a iskala sem ju na napačnem mestu.. Iskala izven sebe.. iskala v mami.. v očetu.. v partnerjih.. Iskala v prijateljih... Želela sem pripadati in biti sprejeta, a nisem sprejela sama sebe.. Nisem ljubila sama sebe.. ljubila sem druge in pričakovala od njih, da bodo ljubili mene.. Razdajala sem se na vse strani misleč, da je to prav... Sebe sem se izogibala.. sebe sem ignorirala.. Sebe sem postavila na zadnje mesto... In na zadnje mesto me je postavilo tudi življenje... vse dokler nisem sama sebi postala pomembna.. vse dokler nisem sama sebi postala priorita.. Takrat šele, ko je življenje videlo, da mislim resno.. da sebi namenjam pozornost.. da sebi dajem ljubezen.. da sebe sprejemam.. Šele takrat mi je tudi življenje začelo to odsevati.. Odsevati skozi ljudi, dogodke in okoliščine.. Odsevati nazaj ljubezen, ki jo oddajam v svet.. odsevati prijaznost in nežnost na vsakem koraku.. Odsevati sprejemanje in dopuščanje drugačnosti.. Življenje mi je podarilo največje darilo... darilo ljubezni do sebe. In od takrat dalje svet vibrira v drugačnih barvah.. v drugačnih vibracijah.. Moj svet je oživel.. ker sem oživela jaz.. Postal je lepši in bolj prijazen do mene.. ker sem to postala jaz.. Vidim lepote sveta, kjer sem prej videla le bedo.. Vidim darilo sveta in v ljudeh, ker sem ga pripravljena videti v sebi. Vse se začne in konča z nami samimi. Zato če želite boljše in lepše življenje, izboljšajte samega sebe.. Spremenite pogled nase in vse okoli vas se bo spremenilo.. Bodite sprememba po kateri hrepenite.. Ker svet potrebuje več ljubezni in nežnosti! Svet potrebuje vsakega izmed nas. |
Avtor blogaPozdravljeni. Moje ime je Romana Črček in sem svetovalka, terapevtka in trenerka za življenje. Z vami bom na tem blogu delila svoje osebne izkušnje in vpoglede glede odnosov ter nekajletne izkušnje, ki sem jih pridobila pri delu s strankami. Vabljeni k branju :) Arhiv
September 2023
Kategorije |
RSS Feed
