Danes želim z vami deliti moj pogled na ločitev in zakaj jo podpiram. Sama sem se namreč po 21 letih, ki sem jih preživela v odnosu, odločila za ločitev. To ni bila lahka odločitev, saj sem vedela, kaj bo to vse prineslo s seboj. Marsikomu, ki naju je poznal, ni bilo jasno, zakaj sem jo zahtevala, saj ni bilo videti znakov nerazumevanja med nama. In res sva imela čudovit odnos. Imela sva spoštovanje drug do drugega, imela sva se rada in si ustvarila čudovito družino. Imava dva otroka v starosti 10 in 12 let. Vendar klub temu, da je vse delovalo idealno, se sama nisem tako počutila. In bolj ko sem opazovala njega, sem ugotovila, da tudi on ni zadovoljen.
Najin odnos je postal navada, kjer se je sčasoma ustavila tudi komunikacija. V odnosu sva pozabila nase in na svoje potrebe. Zapadla sva v rutino: služba, dom, družina, ... nase pa sva pozabila. In tiste iskrice, ki sem jo včasih čutila do njega, kar naenkrat več ni bilo. Bila je še vedno ljubezen, vendar drugačna. Kar naenkrat mu nisem mogla dati več tistega, kar je rabil in si zaslužil. In zato nisem želela, da ohranjava odnos, v katerem bi bila nesrečna ali jaz ali on, še najmanj pa otroci. Ker si oba zasluživa več. Veliko več. Zavedam se, da je najin odnos svetla točka, v primerjavi z drugimi pari, ki se ločujejo. To so nama vedno znova potrjevali na Centru za socialno delo in sodišču, ko sva šla urejat papirje za ločitev. Veliko parov v obdobju ločevanja postanejo nasprotniki in sovražniki. A najbolj trpijo otroci. Midva sva želela ostati prijatelja, saj sva skupaj le preživela 21 let in imava dva čudovita otroka. Še danes si pomagava po najboljših močeh. In otroka sta srečna, ker ni napetosti, ni prepirov. Na nekem nivoju se je odnos celo izboljšal. In to samo zato, kar sva se iskreno pogovorila, da si ne bova nagajala, da sva dovolj zrela, da lahko to rešiva na umirjen način. Želela sem, da se harmonija v odnosu ohrani in to nama je uspelo. Ločitev ni tragedija. Tragedija je ostati v odnosu, kjer nisi srečen. Kadar smo v odnosu nesrečni in vztrajamo, ker je tako prav ali vztrajamo zaradi otrok, učimo svoje otroke popačene ljubezni. Učimo jih, da morajo potrpeti v odnosu, ker je to edino pravilno in ker je tako prav. Sporočamo jim, da si kot starši ne zaslužimo sreče in ljubezni, da smo nevredni. In na ta način njim sporočamo, da so tudi oni nevredni ljubezni, saj ko bodo sami v odnosu, njihove potrebe niso pomembne. Pomembne so le tiste od partnerja in od otrok. Zato verjamem, da je ločitev lahko za marsikoga osvoboditev in priložnost za nov začetek. Ko ste v odnosu poskusili vse, pa vseeno ne gre ali ko se čustva ohladijo in sta skupaj samo zaradi otrok ali iz navade. Ali pa ko se v odnos prikrade tretja oseba. Življenje je prekratko, da bi vztrajali v nesrečnem odnosu. Tako vi kot vaš partner si zaslužita srečo, ljubezen in harmonijo. In če je ne moreta imeti v vajinem odnosu, si lahko podarita priložnost, da se osvobodita in jo najdeta v objemu nekoga drugega. Nesmiselno se je oklepati odnosa in povečevati agonijo. Ves ta stres, ki ga ob tem čutite, vsa jeza in zamera do partnerja uničuje vas, vaš odnos, vašo družino in nenazadnje vaše telo. Ljudje se danes še vedno preveč obremenjujejo, kaj bodo pa drugi rekli. Zavedajte se, da bodo ljudje vedno našli nekaj, kar jim ne bo všeč. Nikoli ne boste mogli vseh zadovoljiti. Ali ni potem najboljše, da zadovoljite sebe in svoje potrebe, da sebi podarite srečo, svobodo in novo priložnost? Če ste v obdobju ločitve ali pa razmišljate o njej, vas prosim da ne uporabljate otrok za maščevanje partnerju. Dostikrat slišim, kako se partnerji drug drugemu maščujejo s prepovedjo obiskov. Ali hujskajo otroke proti partnerju. Zavedajte se, da otroci niso nič krivi. Niso oni krivi, ker ste vi nesrečni, ker vas partner ne ljubi ali ker vas je prevaral, zapustil, opeharil, ... Ne uporabljajte otrok za maščevanje. S tem samo kažete, kako nezreli ste vi sami. Vsak lahko pri sebi prične spreminjati stvari, ki ga mučijo. Prevzemite odgovornost za svoj delež. V odnosu sta vedno dva in oba sta prispevala svoj delež k nastanku situacije. Čeprav je to včasih težko sprejeti, kaj šele priznati, je to zelo osvobajajoče. Če nekdo ne želi biti z vami, je to zato, ker vas čaka nekaj boljšega. Nikogar ne morete prisiliti, da vas ima rad ali vas spoštuje, še posebej, če ne spoštujete sami sebe. Zavedajte se, da to ni edina oseba na svetu. Slej ko prej boste ponovno našli srečo in takrat se boste smejali preteklim dogodkom. Zato ne vztrajajte v odnosu samo zaradi otrok, ker jim boste s tem vcepili občutek krivde. Verjeli bodo, da ste nesrečni zaradi njih, kar ostajate v odnosu zaradi njih. Verjemite, da če ste iskreni z svojimi otroci, če se pogovorite z njimi in jim poveste, kaj je razlog, zakaj se ločujete in da želite biti srečni, da želite, da so tudi oni srečni, ne glede na vse, bodo vaši otroci to razumeli. Vse, kar si želijo je, da vas vidijo srečne. Otroci so najbolj srečni, ko so srečni njihovi starši. Ločitev ni lahek korak, ne glede na to, kdo naredi povod. S tem se namreč eno obdobje vašega življenja zaključuje in zagotovo čutite strah, nemir, dvom, občutek krivde in sramu... Vendar ne dovolite, da vas strah ali okolica oropa sreče in veselja. Če obstaja možnost, da rešite odnos, naredite vse, kar lahko. Če tega ni, podarite sebi in partnerju darilo svobode. Podarite sebi priložnost za nov začetek! Pogosto me sprašujete, kako preboleti izgubo ali ločitev. Sprašujete ali kdaj neha boleti in ali bolečina kdaj izgine? Vedeti morate, da vsak izgubo preživlja na svoj način in da ni nekega recepta, ki bi veljal za vse enako. Vse to je zopet odvisno, kako močno smo imeli radi nekoga, kako globoko smo bili povezani s to osebo in kako močno si dovolimo občutiti občutke.
Včasih lahko zapremo oči in izklopimo um, ko nečesa ne želimo videti ali razumeti. Ne moremo pa izklopiti srca pred stvarmi, ki jih ne želimo čutiti. Srce se ne preda kar tako in če tlačimo in zanikamo svoja čustva, se to slej ko prej pozna na našem zdravju. Bolečina je znak, da nekaj znotraj nas še potrebuje zdravljenje. Ob izgubi (še posebej nenadni, ki je nismo pričakovali) marsikdo otrpi in neha čutiti. To je na nek način varovalo našega ega, ker smo izgubo občutili tako globoko, da nas ego na ta način ščiti. Sama sem doživela kar nekaj izgub v svojem življenju, a najbolj sta me zaznamovali dve izgubi. Ko sem pred 4 leti čez noč, brez opozorila izgubila najboljšo prijateljico, zaupnico in meni najdražjo osebo, mojo mami, se mi je svet sesul. Bila je še mlada in polna življenja in v načrtu sva imeli še veliko lepega. Bila je moj steber in opora, na katero sem lahko kadarkoli obrnila. Vendar, ker je bila bolečina prehuda, sem vse to potlačila globoko v podzavest. Na trenutke sem imela celo občutek, da je to oseba, ki sem jo le bežno poznala. Kot da je ego zabrisal oz. zaklenil del spomina na njo, da sem lahko preživela to izgubo. Izguba je bila občutna. Kar naenkrat se je vse spremenilo. In s to izgubo sem se naučila živeti, vsak dan posebej. Prihajali so dnevi in trenutki, ki so počasi odpirali to rano, da sem jo lahko ozdravila. Sprožilci, ki niso imeli nobene povezave, so sprožali v meni žalost in bolečino. Bili so trenutki, ko so moja razpoloženja zelo nihala, od smeha, do joka in spet nazaj na smeh. Vendar sem se kot terapevtka zavedala, da zdravljenje potrebuje čas, da ne morem prehitevati stvari. Dovoliti jim moram, da gredo v svojem ritmu. Leta so minevala in nekako sem že mislila, da je sedaj bolje, da je rana ozdravljena. Vendar ni bilo tako. Prišli so novi ljudje in novi sprožilci, ki so mi kazali, da je rana še kako sveža. Tokrat sem morala ukrepati, če nisem želela, da to vpliva na druge odnose. Druga močna izguba, ki sem jo doživela in nisem pričakovala, je bila oseba, ki mi je veliko pomenila in ki sem jo močno ljubila. Nisem si mislila, da lahko nekoga v tako kratkem času tako močno vzljubiš. Da lahko nekoga tako hitro in globoko začutiš, da se vse ustavi ali da je taka ljubezen še mogoča. To je mogoče samo z nekom, s katerim si močno povezan še iz prejšnjih življenj. In kljub temu, da te razum opozarja, srce noče slišati. Srce ima svojo inteligenco, svojo resnico. Ko hočete iti dalje, pa srce ne spusti. Ko čutite tako globoka čustva, da imate občutek, da vam bo razneslo srce. A vendar se vedno znova vrača, ker ga vleče kot magnet nazaj k tej osebi. Kljub temu, da je bila močna ljubezen in povezava med nama, se je oseba odločila, da gre dalje. Čez noč, brez opozoril, brez pogovora. In rana, ki še ni bila zaceljena, se je ponovno odprla. Um je želel razumeti, zakaj, kaj se je spremenilo. A srce je bolelo. Močno. Počutila sem se nemočno, kar se je slej ko prej pokazalo tudi na telesu. Čustva so preplavila moje telo. Tokrat nisem otopela, ravno obratno. Tokrat sem vse doživljala vsaj dvakrat močneje. Čustva osamljenosti, zapuščenosti, ranjenosti so prihajala na površje in zahtevala svojo pozornost. Zahtevala, da se končno soočim z njimi in jih ozdravim. Da ozdravim mamino smrt in odhod te osebe. Leto je bilo zelo intenzivno in stresno. Nisem mogla več ubežati sebi in svojemu srcu, svojemu notranjemu otroku, ki je hrepenel po pozornosti, nežnosti in ljubezni. Ker vse, kar sem želela je ljubiti in biti ljubljena. A tega mu ni mogel dati nihče drug kot jaz. Zdravljenje je bilo naporno in intenzivno, a še kako potrebno. Vem, da rana še ni čisto zaceljena, a je veliko boljša kot prej. Še vedno pridejo trenutki, ki sprožijo žalost in bolečino, a ne bežim več pred njimi. Dovolim si jih začutiti, zajokati,... Zakaj je tako pomembno soočiti se s svojimi občutki? Šok, ki ga doživimo ob izgubi, nas lahko paralizira in ohromi. Vendar slej ko prej pride na plano in če se ne soočimo z njim, lahko s tem ustvarimo tudi hude bolezni. Veliko rakastih obolenj je posledica neizraženih in potlačenih čustev. Zato je zelo pomembno, da jih sprostimo. Če bi vam rekla, da ne boli še danes, bi se zlagala. Če bi vam rekla, da se kdaj ne sprašujem, zakaj sem morala iti skozi te stvari, bi se prav tako zlagala. Ljudje imamo svoje dneve, ko se ujamemo v drami in občutku žrtve. Še vedno sem in tja pride trenutek, pride sprožilec, ki dvigne tisto, kar je treba ozdraviti. Vendar sem se naučila soočati s tem. Dovolim si izražati čustva. Dovolim si smejati in jokati hkrati. Ko si jih priznam, se lahko spremenijo. Danes vidim modrost v bolečini, ki sem jo doživela. Zaradi nje sem postala bolj sočutna, bolj nežna in hvaležna za vsak trenutek življenja. Obe izgubi sta mi dali darilo, saj sta mi pokazali, da je življenje prekratko, da ne bi uživali in ljubili. Na življenje sem začela gledati skozi druge oči. Bom še kdaj ljubila? Zagotovo. Bom še kdaj prizadeta? Najverjetneje. A zaradi tega še ne bom prenehala živeti. Iskreno vam polagam na srce, da ne dovolite, da izguba in bolečina vplivata na vašo prihodnost in prihodnje odnose. Prisluhnite danes, kaj vam sporoča srce. Je žalostno, prestrašeno, zapuščeno, ranjeno... čutite bolečino, osamljenost, hrepenenje? Ali pa občutite ljubezen, srečo, veselje,...? Karkoli čutite danes, si to priznajte, začutite in spustite. Če so kakšni občutki ostali neizrečeni, jih izrecite... najprej sebi in nato, če začutite, tudi drugim. Pogovor je lahko zelo zdravilen. Ne dovolite, da preteklost in pretekla dejanja ali odnosi vplivajo na vašo sedanjost in vaše trenutne odnose. Sprejmite svoja iskrena čustva in odprite srce. Vsi smo bili ranjeni. Nekateri še vedno nosite te rane in jih prekrivate z obliži. Nekateri jih sploh ne želite priznati in jih zanikate, ker preveč boli. Vendar dokler ne ozdravite sebe in teh ran, ki lahko segajo vse do otroštva, bodo te rane vplivale na vse vaše odnose in vaša področja življenja. Marsikdo ne zna sprejeti ljubezni ravno zaradi teh ran. Vsak namreč ljubezen doživlja drugače: za ene je to zloraba, za druge odtujenost, za tretje ljubosumlje,... Poglejte iskreno, kako vi vidite ljubezen, katera dejanja za vas izražajo to čustvo. In nato primerjajte svoje vzorce iz otroštva. Opažate vzorec, ki se ponavlja? Kaj ste morali vi narediti v otroštvu, da ste dobili pozornost, nakljonjenost in ljubezen vaših staršev? Najverjetneje ti vzorci vplivajo na to, koliko ljubezni in kakšen način jo lahko sprejmete v sedanjosti. Ko to ozdravite, ko to ozavestite, se bodo lahko rane zacelile. Vsak odnos nam samo zrcali tisto, kar je znotraj nas. Če se jezite na druge ljudi, se v bistvu jezite nase. Raje jim pošljite ljubezen in jim zaželite vse dobro, ker so vam v danem trenutku dali tisto, kar so najbolj znali. Dali so vam svojo ljubezen. In ker je bila vaša ljubezen drugačna od njihove, je niso znali sprejeti. A to še ne pomeni, da niso ljubili. Najbolj boleče spoznanje je, ko ugotovite, da ste izgubili sebe, medtem ko ste preveč ljubili druge. Ko ste pozabili, da ste tudi vi pomembni. Ko spreminjamo sebe, ker želimo ugajati in biti sprejeti, nismo več ista oseba. In dostikrat se v partnerskem odnosu nevede začnemo spreminjati, zmanjševati in odpovedovati stvarem in ljudem, ki so nam bili blizu. Ne, ker bi naš partner to zahteval (ali pa tudi), ampak ker menimo, da je to pravi način, da vzdržujemo dober odnos. In da bi odnos trajal, se moramo nečemu odpovedati. In največkrat se odpovemo sebi.
Zakaj bi se pravzaprav morali čemurkoli odpovedovati? Od kje nam ta prepričanja? Od starih staršev, staršev, okolice, družbe, ... ? Bodimo iskreni. Koliko naših starih staršev in naših staršev je bilo iskreno srečnih v odnosu? Čemu vsemu so se odrekali za družino, za zakon, za odnos? Je to res sreča, ko ne morete biti, to kar ste, temveč to, kar pričakujejo drugi od vas? Je to res sreča, ko druge postavite pred sebe, sebe pa zanikate in celo zlorabljate? Je to res sreča, ko se vsak da obsojate ali ste naredili vse, da bi ljudje v vas videli dobro osebo? Je to res sreča, ko vsak dan obsojate sebe in svoja dejanja? In kaj so nas s tem naučili? Da mi nismo pomembni, da so drugi bolj pomembni od nas. Da moramo ugajati in zadovoljevati potrebe drugih pred svojimi. Ali celo, da svojih ne smemo imeti! Ne obsojam naših prednikov, ker vem, da so počeli to, kar so sami najbolje znali in kar so bili naučeni. Želim samo, da spoznate, da imate drugačne možnosti. Zavedajte se, vsak med nami je pomemben. Vsak med nami je darilo svetu. Vsak med nami si zasluži srečo, radost, ljubezen in harmonijo. Vsak med nami si zasluži živeti izpolnjeno življenje. Ker šele, ko boste to izbrali zase, boste povabilo za druge in jim boste lahko z zgledom pokazali, da tudi oni lahko to izberejo. Čas je, da sebe in svoje potrebe postavite na prvo mesto. In verjamem, da je marsikomu, ki se je celo življenje razdajal, to sedaj težko sprejeti. Vendar, ne morete dati tistega, česar sami nimate. Zato najprej napolnite svojo skodelico in šele nato boste lahko delili z drugimi. Vse preveč pozornosti namenjamo temu, kakšno osebo želimo imeti ob sebi in premalo temu, kakšna oseba želimo postati mi sami. Če bi se več ljudi posvečalo temu, da postanejo oseba, ki jo želijo pritegniti v svoje življenje, bi bilo manj ločitev in odtujitev. Da bi pritegnili osebo, ki si jo želimo, z lastnostmi, ki si jih želimo, jih moramo najprej imeti sami. Zavedati se moramo, da se vse začne z nami samimi. Dokler ne zgradimo sebe, dokler ne zacelimo ran, ki jih nosimo od otroštva dalje, nam noben odnos, noben partner ne bo mogel dati tistega, po čemer najbolj hrepenimo.
Naučiti se moramo, da ni dolžnost partnerja, da nas osreči. Tega nihče ne more narediti. Osrečimo lahko le sami sebe. In ko smo srečni sami s seboj, ko smo srečni v svoji družbi in v svojem telesu (ne glede, kakšne velikosti in oblike je), lahko partner samo doprinese k tej sreči. Izbira pa je naša. Kadar zahtevate od partnerja, da vas osreči, polagate moč za svojo srečo v tuje roke. Lahko boste srečni samo takrat, ko vam partner nameni pozornost, ljubezen, naklonjenost. In ker partner tega največkrat ne naredi, ste nesrečni in pričnete z obtoževanjem: "Če bi me imel/a rad/a, ne bi naredil tega." Zelo hitro pričnemo čustveno izsiljevati, ker smo tega naučeni. Vendar zavedati se morate, da vam partner samo zrcali vaša lastna prepričanja, ki jih imate o sebi in svoji vrednosti. Ker vse, kar nam je všeč v drugi osebi in vse, kar nam ni všeč, je v nas samih. Vidimo tiste stvari, ki so znotraj nas. Torej, kadar vidite nekaj, kar vam ni všeč, se vprašajte: "Kje jaz to počnem, pa tega ne vidim? Kje se jaz do sebe tako obnašam, pa ne želim tega videti?" In ko vam je nekaj všeč, se prav tako priznajte in vprašajte: "Kje je to v meni, pa jaz ne želim tega videti? In kaj bi bilo potrebno, da si priznam to lastnost, to sposobnost?" Ko si priznate, ko ozavestite, se zadeve lahko spremenijo. Brez obsojanj, brez slabe vesti, brez obtoževanj. Vsak med nami dela najbolje, kot ve, z znanjem in informacijami, ki jih imamo v danem trenutku na razpolago. Veliko samskih ljudi beži iz odnosa v odnos, ker se boji osamljenosti. Tudi sama sem po ločitvi želela takoj v nov odnos. Zakaj? Ker sem tudi sama imela rane iz otroštva in sem se želela znebiti občutka osamljenosti, zapuščenosti in ranjenosti. Imela sem prepričanje, kot večina ljudi, da če si samski, je s teboj nekaj narobe. NI! Ugotovila sem, da je ta trenutni čas darilo zame, da postanem oseba, ki si jo želim pritegniti v svoje življenje. Da zacelim rane iz otroštva, da zgradim odnos sama s seboj, da spoznam, kaj je pravzaprav tisto, kar si želim v odnosu, kakšno osebo si želim ob sebi, ... Danes sem vesela, da sem prepoznala to darilo. Zato, ne glede na to ali ste v odnosu ali ste samski, namenite čas sebi in raziskovanju sebe. Poglejte kje vse predajate moč v tuje roke in kaj je tisto, kar lahko spremenite danes, da zgradite boljši odnos s samim seboj in postanete oseba, ki si jo želite pritegniti v svoje življenje. Vi imate to moč. Je zdaj čas, da jo uporabite? |
Avtor blogaPozdravljeni. Moje ime je Romana Črček in sem svetovalka, terapevtka in trenerka za življenje. Z vami bom na tem blogu delila svoje osebne izkušnje in vpoglede glede odnosov ter nekajletne izkušnje, ki sem jih pridobila pri delu s strankami. Vabljeni k branju :) Arhiv
September 2023
Kategorije |