Danes pa zaključujem še zadnji del trilogije o odnosih. V prvem delu sem pisala o Vplivu staršev na partnerske odnose, v drugem pa o Moškem, ki je razpet med mamo in partnerko. Tokrat pa nagovarjam ženske, ki vstopijo v partnerski odnos.
Preden vstopite v partnerski odnos s partnerjem, se morate zavedati, da so v njegovem življenju tudi drugi ljudje... njegovi starši in prijatelji. Pričakovati od partnerja, da bo svoje življenje 100% prilagodil vašim potrebam in zahtevam, je zelo egoistično. Odnos je skupek potreb in želja dveh ljudi, ne pa zadovoljevanje ega posameznikov. Žal vse prevečkrat opažam, da nekatere ženske še vedno skušajo "zdresirati" moškega po svoje. Prosim lepo, moški ni pes, je človek. Največ odnosov razpade ravno zaradi tega, ker si marsikdo jemlje pravico, da spreminja partnerja... ali vsaj poskuša. A to ni ljubezen... in ne prinese miru in harmonije v odnos. Ravno nasprotno. Partner se bo čutil napadenega in bo odreagiral, kot to najbolje zna... z jezo ali celo umikom. Prava ljubezen dopušča in sprejema partnerja takega kot je. To ne pomeni, da vas ne jezijo določeni vzorci in njegove navade. A ko se zavedate, da vam je partner le ogledalo, ki odseva vaše vzorce, vaš notranji svet.. takrat ste mu lahko iskreno hvaležni, da vam je pomagal vzorec osvetliti. A dokler boste skušali "popravljati" druge, boste vi tisti, ki boste vedno razočarani in v stresu. Najprej se vprašajte, zakaj vas nekaj zmoti? Zakaj vas moti, če vam naprimer njegova mama ali oče podelita nasvet glede nečesa? Marsikomu se ob tem sproži vzorec iz otroštva, da ni dovolj dober. A najverjetneje njegovi starši niso niti razmišljali v tej smeri. Seveda obstajajo tudi izjeme, ki znajo zavestno ustvarjati dramo pri drugih, a to je že druga zgodba. Pri večini starejših ljudi osebno opažam nekaj drugega. Bojijo se, da bodo izgubili stik s svojimi otroci, še posebej s sinovi. Zato skušajo "doprinesti" v njegovo življenje z dejanji, za katere vedo ali vsaj upajo, da jih ne bo zavrnil. Mnogi se bojijo ostati sami in pozabljeni. To so generacije, ki so bile naučene, da vedno najprej poskrbijo za druge in se razdajajo. Njihovo celo življenje se je vrtelo okoli drugih, okoli otrok. Marsikdo se je s tem poistovetil in ko otroci odidejo po svoje ali si ustvarijo družino, spoznajo, da nimajo več moči in kontrole nad situacijo. Njihov strah, da brez otrok in drugih ljudi ne obstajajo, je zanje še kako realen. In ker jih nihče ni naučil drugače, odreagirajo tako, kot najbolje znajo. Z vzbujanjem občutkov krivde (koliko smo naredili zate, pa ne ceniš tega) ali manipulacije (tudi preko bolezni, da dobijo pozornost). Dostikrat je to podzavestni vzorec, ki se ga niti ne zavedajo. A posesivnost, odvisna navezanost in zmotno prepričanje, ki jim je bilo vcepljeno skozi življenje, da si lahko lastijo otroke in so jim otroci dolžni povrniti vse, kar so vložili vanje, jih žene v takšna dejanja. Borba za nadvlado, naklonjenost in ljubezen s takimi posamezniki nima smisla, saj bo ustvarilo le več nemira v odnosu. Taki ljudje toliko bolj želijo svoj prav, saj hrepenijo po pozornosti in ljubezni. In če ste raje srečni, kot da dokazujete svoj prav, vam priporočam, da se ne zapletate v dokazovanje moči. Raje poglejte skozi njihove oči in boste morda lažje razumeli, zakaj se obnašajo tako kot se. In ni ne prav, ne narobe. Oni imajo prav zase, vi zase. Ko boste sprejeli, da so takšni kot so, brez da bi jih želeli spremeniti, boste ustvarili prostor, ki bo lahko povabilo k spremembi. Ne glede na to, kaj oni izberejo ali ne, vi lahko izberete zase. Spoštujte njihovo stališče, a zaradi tega ne spreminjajte sebe. Ne dovolite jim, da se vmešavajo v vaš odnos. Jasno izrazite sebe na spoštljiv način. Povejte jim, da smo ljudje drugačni z namenom. In kar vam je skupnega je vaš partner oz. njihov sin. In da si najverjetneje oboji želite, da je srečen. Da ne želite nikogar razdvajati, vendar tudi ne boste dovolili, da bo kdo razdvajal vajin odnos... tudi če so to njegovi starši. Če si vsi želite zares lepe in harmonične odnose z vsemi, se boste strinjali, da se ne morete v vsem strinjati. Lahko pa skušate razumeti drug drugega, četudi prihajate iz različnih generacij. A spoštovanje si je treba zaslužiti obojestransko. Ko bo vaš partner videl, da sprejemate njegove starše in njega, take kot so, brez očitkov, bo želel tudi vas osrečiti. V kolikor ne gre, se pač oddaljite od teh odnosov. A to naj bo šele, ko boste zares vse poskusili. Vi sami veste, koliko in kaj ste naredili za harmonijo v družini. Zato nikoli nikomur ne dovolite, da vam vsaja občutke krivde. Včasih določeni ljudje ne razumejo besed, le dejanja. In če vam določeni odnosi povzročajo stres, imate pravico izbrati sebe in se umakniti brez opravičevanja. Na ta način jasno postavite meje. Povejte partnerju, da nimate nič proti temu da on gre k družini ali prijateljem, vi pa izbirate, da ne greste. Če vas ima partner zares rad, bo sprejel vašo odločitev. Morda mu ne bo vseeno, a bo skušal razumeti tudi vaš vidik. Tudi vi najverjetneje ne silite njega, da se druži z nekom, ki mu povzroča stres, kajne? A najprej morate sebe sprejeti in vzljubiti popolnoma.. najprej pri sebi razčistiti z vsemi nesigurnostmi in delati na svoji samozavesti. Le tako boste vedeli zares, kaj je vam v odnosih sprejemljivo in kaj ne. Konec koncev imate tudi vi izbiro. Namesto, da se zadovoljite s prvim moškim, ki vam nakloni malce pozornosti in ga nato skušate spremeniti in vplivati nanj, raje dvignite svoje standarde. Ko boste jasni, kakšnega partnerja si želite in ko boste vi postali tak partner najprej sebi, boste k sebi pritegnili pravo osebo s temi lastnostmi. In takrat ne bo želje po spreminjanju njega. Saj bo ta partner odgovor na vaše želje in bo odseval vse tisto, kar ste iskali. Tokratni blog je nadaljevanje bloga Vpliv staršev na partnerske odnose, nagovarja pa moške, ki se znajdejo razpeti med mamo in ženo. Odnosi so že sami sebi lahko zelo komplicirani, brez vpliva tretjih oseb. Če pa se znajdete v tem "trikotniku", pa ste vi tisti, ki morate nekaj narediti glede tega... Ne vaša mama in ne vaša partnerka. Vi!
S starši vas veže posebna vez in vedno vas bo. A ko ste izbrali partnerko, ste izbrali svojo novo družino. To ne pomeni, da morate pozabiti na starše, še zdaleč ne. A vaše prioritete se spremenijo in prav je tako. Vaša partnerka in vaši otroci bi vam morali biti v tem primeru prioriteta. Vi ste tisti, ki morate razčistiti z vašimi starši. Pometanje pod preprogo, ignoriranje očitnih znakov, da nekaj ni v redu, lahko konča v razpadu odnosa. Če si to želite, potem bodite toliko moški in povejte vaši partnerki, da nimate več želje graditi in vlagati v odnos. Bodite iskreni in pošteni, kot bi želeli, da je ona do vas. Beg od doma, v alkohol, v delo, v šport ali celo v bolezen ne bo rešil težav. Vaša partnerka in vaši otroci si zaslužijo iskrenost. Prav je, da spoštujete vaše starše, a tudi partnerka si zasluži vaše spoštovanje. Konec koncev ste se zavestno odločili za odnos. Sposobni ste bolj, kot si priznate. Ja, ni prijetno, da se morate ubadati s temi stvarmi, da morate "reševati" odnose med mamo in vašo partnerko, a če bi že na začetku postavili jasne meje, do tega niti prišlo ne bi. Vi ste moški v družini in VI morate razrešiti z vašo mamo. Se nehati oklepati njenega krila in pokazati, da zmorete jasno izraziti sebe in svoje meje. Vedite, da vam je dovoljeno reči NE! Vajin odnos ne more normalno delovati, če dovolite mami, da se vmešava v kuhinjo, pospravljanje in vzgojo vaše partnerke. Vaša partnerka se trudi po najboljših močeh, tako kot se je nekoč vaša mama. Bi za svojo hči želeli tak odnos? Predvidevam da ne... torej ga ne privoščite tudi vaši partnerki. Vprašajte se, s kom ste poročeni? Z mamo ali s partnerko? Ne pričakujte, da vas bo partnerka spoštovala, če sami sebe ne spoštujete in se zavoljo ljubega miru umaknete, in pustite njima, da se zmenita. Umik ni rešitev!!! Ni naloga vaše partnerke, da postavlja meje vaši mami. To je VAŠA naloga. Vaša partnerka postavi meje vam in se z vami dogovori, kaj ji je sprejemljivo... in vi njej. Tako kot ni vaša naloga, da vi z njenimi starši razrešujete izzive in postavljate meje. To je NJENA naloga. Prav tako pa ne dovolite partnerki, da je nespoštljiva do vaših staršev. Bodite vi zgled in spoštujte vse... spoštujte drugačnost in različna mnenja... a najprej spoštujte sami sebe in odnos, ki ste ga izbrali. Prevzemite odgovornost za svoj delež v odnosu in odraslo pristopite k reševanju izzivov. Pokažite, da ste zreli, da si želite harmonije v odnosih. Dokler boste dovolili vmešavanje, ne morete pričakovati harmonije in ljubezni. Če partnerki obračate hrbet, ne pričakujte, da vam bo stala ob strani. Vedite, da ženske veliko prenesemo. Veliko potrpimo in veliko truda vložimo v odnos. Vendar, ko nam je enkrat dovolj, ko smo naveličane in utrujene, ni več poti nazaj. Ko vam partnerka neha govoriti, kaj jo moti in boli, ko vam neha namenjati pozornost, je že prepozno. Ste jo že izgubili. Vlak je odpeljal in ne glede na vse, kar rečete in naredite po tem, je prepozno. Preprečite najhujše in postavite jasne meje. Pogovorite se svojo partnerko, kakšen odnos si želita oba, kaj oba potrebujeta. Izrazite svoje občutke, pokažite z dejanji, da vam je mar za vaš odnos s partnerko in družino. Mami pa na spoštljiv način postavite meje. Imate pravico živeti življenje na svoj način, brez njenega vmešavanja. Če vas ima resnično rada in če vas bo želela obdržati v svoji bližini, bo sprejela vašo željo. V nasprotnem primeru se morate VI odločiti, kaj vam je pomembneje? Partnerka in nova družina ali mama? Vaša sreča ali vaš razpad? Le vi veste odgovor na to... nihče drug. Vprašanje je, kaj boste naredili? Ste pripravljeni plačati visoko ceno in izgubiti tisto, kar vam je drago? Ali pa ste pripravljeni narediti vse, da jasno postavite meje in lahko obdržite tako ljubeč odnos s partnerko in harmoničen odnos z mamo. Kjer je volja, je tudi pot. Le malce več truda je potrebno. Vendar se včasih zgodi, da tudi pogovor ne pomaga. Da mame kljub temu ne spoštujejo izbire svojih otrok in jim skušajo nalepiti tudi občutke krivde... Koliko so vložile vanj, koliko so naredile zanj, itd... In verjamem, da tukaj marsikdo prevzame te občutke krivde.. A zamera znotraj vas vas lahko razjeda. Marsikdo, ki ne postavi meje, si lahko ustvari tudi bolezen, kot je rak, ker drugače ne vidi izhoda. Je to res vaša izbira? Si res želite na tak način končati? Če je to vaša izbira, potem nadaljujte. Če ne, nekaj spremenite... Včasih je dovolj že sprememba okolja, da lahko ohranite zdrav odnos s partnerko in z mamo. Vi imate to moč!!! Vedno! Izberite srečo zase in bodite iskreni z ljudmi okoli vas. A če imate partnerko le za to, ker se bojite biti sami, bodite pošteni in ji to povejte. Pokažite, da ste dovolj zreli in ji omogočite, da tudi ona izbere, kaj želi. Vse preveč poslušam namreč zgodbe strank (moških in ženskih), ki se poslužujejo igric, namesto, da bi bili iskreni drug z drugim. Odnos se ne bo sam od sebe spremenil in izboljšal... potreben je trud in vlaganje vanj.. Potrebno je biti prisoten in poslušati in slišati drug drugega. Vem, da vam skozi odraščanje ni bilo lahko, ker niste smeli izraziti občutkov. A sedaj so novi čas... sedaj je čas, da se naučite izraziti sebe in svoje občutke. Sedaj ste odrasli in se lahko na novo naučite veščin. Le interes potrebujete. Če boste z dejanji partnerki pokazali, da si želite ohraniti in izboljšati vajin odnos, bo tudi ona bolj potrpežljiva. Tudi vi si zaslužite mir in harmonijo.. Tudi vi si zaslužite ljubezen in srečo.. Ne morete vsem ugoditi.. ne morete vseh zadovoljiti! Zato je pomembno da se vprašate iskreno, česa si VI želite? Kaj bi vas osrečilo? In potem za to tudi kaj naredite. V vas je moč, da lahko dosežete vse, kar si želite. A najprej morate VI vedeti, kaj to sploh je. Ali pa biti pripravljeni izgubiti sebe v zadovoljevanju potreb drugih ljudi... Nadaljevanje sledi... Največ težav v odnosu nastane, ko se v odnos vmešajo druge osebe.. Ponavadi so to nam bližje osebe, mame, očetje, tasti in tašče, ki želijo s svojimi nasveti voditi naše odnos. Odnos svojih otrok in njihovih partnerjev. Čeprav so morda nameni dobri, pa to naredi več škode kot koristi.
Zavedati se moramo, da so naši sinovi in hčere odrasli in ko začnejo živeti skupaj s partnerjem, je to njihova izbira. Če smo skozi odraščanje naredili vse in jih vzgojili za življenje, se bodo znali sami znajti tudi v odnosu. Če ne, je za vzgojo žal prepozno. In ne, partnerji naših otrok ne potrebujejo naše vzgoje.. Imajo svoje starše, ki so prav tako po svojih najboljših močeh naredili vse in jih vzgojili v odrasle posameznike. In ni ne prav ne narobe.. je le drugače. Največ mi v zadnjem času pišete ravno o tem, da se starši partnerja vmešavajo v vajin odnos in kaj narediti v tem primeru. Zato bom skozi ta blog skušala podati svoje nasvete za vse.. Pa začnimo s starši.. Svojih otrok (čeprav že odraslih) ne morete obvarovati bolečine in razočaranj. Niti ni pošteno, saj skozi to vsi rastemo. Zato vas iskreno prosim, ne delajte invalidov iz njih. Mogoče mislite, da dokler boste živi, jih boste zaščitili pred vsemi. Kaj pa, ko vas več ne bo? Kaj se bo zgodilo takrat? Ko bo breme življenja prehudo za njih in bodo izbrali najlažji izhod, ker ne zmorejo nositi bremena? Si res želite nakopati tako breme, da vas vaši vnučki poznajo po tem, da ste jim razdrli družino? Če imate svoje otroke resnično radi, jim boste dovolili tudi pasti in se opeči. Dovolili, da živijo življenje na svoj način, kot oni izbirajo. Tudi če je to popolnoma drugače, kot bi vi želeli. Tudi če delajo "napake" po vašem mnenju. To je prava ljubezen. Ne ujčkajte jih in ne vmešavajte se v odnose svojih otrok. Sami so izbrali in naj sami rešujejo. Raje opolnomočite svoje otroke, da so dovolj stari in pametni, da se ne potrebujejo več obešati na vas. Ker vi imate svoje življenje in ga lahko živite na svoj način. To, da nadzorujete odnose svojih otrok in njihovih partnerjev ni življenje. In svojim otrokom razdirate odnose in jim ne dopuščate sreče. Ker vaši otroci so razpeti med vami in osebo, ki jo ljubijo in so jo izbrali za skupno življenje. In v njih narašča zamera vsakič, ko morejo izbirati med starši in partnerji. Vendar žal večina (tukaj prevladujejo predvsem moški), ne zna postavit meje in reči staršem ne. In trpi njihov zakon. Nekateri bežijo od doma v alkohol, v delo, celo v bolezen.. ker je tam večji mir. V sebi pa jih razžira, ker želijo imeti harmonične odnose z vsemi. A jim vi pri tem prav nič ne pomagate! Seveda parterjem ni prav, da se tasti/tašče vmešavajo v njun odnos, kar je pravilno. Postavite se v njihovo kožo. Tudi, če so vam to počeli, vam ni bilo všeč najverjetneje. In ne rabite ponavljat istih vzorcev vaših prednikov. Danes so časi drugačni in kar je delovalo včasih, danes ne deluje več. Pustite preteklost tam, kamor spada.. v preteklost. Vi ste imeli svojo možnost izživeti svoj partnerski odnos... dovolite to tudi vašim otrokom. Dovolite jim, da vzgajajo svoje otroke na svoj način, ne vmešavajte se. Nimate pravice. Če vas nihče ne vpraša za nasvet, se nimate pravice vmešavati, čeprav ste starejši. Spoštovanje si je potrebno zaslužiti, se ga ne razdaja. Če želite, da vas partnerji od vaših otrok spoštujejo, jim najprej sami namenite spoštovanje. Do njih se obnašajte, kot želite, da se oni obnašajo do vas. Otroci zapustimo svoje starše in si ustvarimo nove družine. To ne pomeni, da smo pozabili na starše. Le naša primarna družina je postala sekundarna... Tako je pač življenje. In če bomo deležni spoštovanja vsakič, ko smo s svojo novo družino na obisku, se bomo z veseljem vračali. V nasprotnem primeru se distanciramo, ker želimo svoj mir. In če se sprašujete, zakaj vas otroci več ne obiskujejo tako pogosto, je to lahko tudi eden od razlogov. Stresa imamo vsi preveč. Ne potrebujemo dodatnega olja na ogenj. Vsak naj prevzame odgovornost za svoj delež v določenem odnosu, pa so vsi odnosi lahko zares harmonični. Začnite drugače v odnosih in spoštujte izbire svojih otrok. Ne iščite, kaj je narobe, temveč kaj je prav pri njih in v njihovem odnosu.. Si želite srečne otroke in vnučke? Potem naredite nekaj v tej smeri. Vedite, da niso vaša last in nimate se pravice vmešavati v njihova življenja. Najdite si drug hobi, ki ne bo razdiral odnosov in prinašal stres in prepir v domove. Prinesite raje ljubezen in harmonijo. Bodite v popolnem dopuščanju njihovih izbir. Konec koncev res želite, da se odnosi končajo? Vaši otroci izbirajo to, ker se morajo nekaj naučiti. Kako se bodo naučili, ko pa vi opravljate "izpite" namesto njih? Bi raje videli, da so vaši otroci v družbi označeni za copate, ki se ne znajo postaviti sami zase, da so brez hrbtenice... ali pa za osebe, ki znajo poskrbeti zase in se po njih zgledujejo tudi drugi? Današnja družba in odnosi potrebujejo korenite spremembe... Kar smo počeli do sedaj, smo počeli po svojih najboljših močeh. Vsi delamo napake... Je zdaj čas, da izberemo kaj drugega? Da nehamo soditi, kaj je prav in kaj ne? Da nehamo iskati napake, temveč iščemo dobro v ljudeh? Bodimo mi sprememba, ki jo želimo videti v svetu! Po čem želite, da se vas spominjajo? Nadaljevanje sledi tukaj.. Ocena ne definira človeka. Ne definira ne vas, ne vaših otrok. Vsi smo sposobni več, kot pa to, kako nas drugi ocenjujejo. Zato iskreno prosim vse starše, delajte na vrednotah vaših otrok. Učite jih za življenje. To, da morajo imeti same dobre ocene, jim povzroča stres. In nikakor ne zagotavlja, da bodo v življenju zaradi tega uspeli. To, da jih primerjate z drugimi otroci, jim prav tako ne pomaga, ker je vsak edinstven in unikat. Raje iščite tisto, kar vašega otroka naredi izjemnega, pa če je še tako drugače od vseh drugih. Ker vsak med nami, tudi vi, imamo v sebi edinstvene talente, darove in sposobnosti.. tudi naši otroci. In če smo vsi unikat, kako se lahko potem sploh primerjamo z drugimi?
Opazujem, koliko staršev omeji svoje otroke s svojimi prepričanji. Čeprav imajo dober namen, pa se izkaže ravno obratno. Pritiski, ki so jim dnevno izpostavljeni naši otroci že v šoli sami, so jim breme. Če pa še doma ne najdejo varnega zavetja, kjer se lahko zaupajo in sprostijo, da jih imajo starši radi kljub vsemu (ne glede na ocene), potem bodo zavetje iskali drugje. Da bi roža lahko cvetela, potrebuje določene pogoje. Potrebuje vodo, sonce in ljubezen. Sovraštvo in pomanjkanje vode rožo ubije. Naši otroci so kot naše rože. Potrebujejo našo nežnost, ljubezen in spodbudne besede (voda). Če želimo z njimi ohraniti vez, ki nas bo še dolgo povezovala in nam bodo lahko zaupali svoje največje strahove je potrebno ustvariti tak prostor zanje. Samo pomislite, da vas službi nekdo ves čas šikanira in postavlja pod stres. Nato pa pride domov in ste še doma deležni pritiskov. Vsak bo želel pobegnit nekam, kjer bo našel mir. Eni v alkohol, drugi v droge, tretji v uporništvo... Vsi smo bili enkrat otroci. Spomnite se, kaj je najbolje delovalo za vas in kaj ne. Lepa beseda vedno lepo mesto najde. Vaše besede postanejo lahko njihov notranji kritik ali motivator. Po čem želite, da vas imajo v spominu? In to ne pomeni, da ne postavite meje in da jim vse dovolite. Še zdaleč ne. A tudi meje lahko postavite na ljubeč način. Čas je, da vzgojimo srečne in vesele otroke, če želimo boljše prihodnost za vse. Vsak otrok je genij, tudi vaš. Le vzpodbuditi in predramiti ga je potrebno. In eni ga prebudijo prej, eni kasneje. A niso zato nič manj sposobni!!!! In za konec še misel, ki pove vse: "Vsak je Genij. Ampak če sodimo ribo po tem, kako dobro pleza na drevo, bo živela celo življenje v prepričanju, da je neumna!" ~ Albert Einstein Povej mu, da ga ljubiš… Povej mu, da ti je pomemben… Povej mu vedno znova, da izbiraš njega.. Naj ti ne bo samoumeven… Povej mu, da ga ceniš in spoštuješ… za vse, kar naredi zate… Povej mu, da je zate eden in edini… in da ti lahko zaupa… Povej mu, da je tvoja prva misel, ko se zjutraj zbudiš in tvoja zadnja misel, preden greš spat… Povej mu, da ga sprejemaš takega kot je… z vsemi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi.. Naj ve, da ima ob tebi varen prostor, kamor se lahko zateče po napornem dnevu.. Varen objem, kjer ni obsojan temveč v popolnosti sprejet… Kjer lahko v popolnosti odpre sebe in svoje srce… Prostor, kjer lahko izrazi svoje najgloblje občutke in čustva… kjer je lahko popolnoma ranljiv in ne bo zaradi tega imel občutka manjvrednosti… temveč bo v tem našel svojo moč..
Povej mu vse to… še bolje, pokaži mu… z dejanji.. Naj sam začuti, da so tvoje besede podprte z dejanji… Da je tvoja ljubezen resnična.. Bodi povabilo zanj in slej ko prej ti bo sledil in ustvaril tak prostor tudi zate… Ti kot ženska imaš to moč, da ga z nežnostjo in milino povabiš k sebi… in s svojo ženstvenostjo v njem prebudiš pravega moškega… Moškega, ki bo zate naredil vse to in še več… ker se zaveda, da si zanj neprecenljiva. Ljubila je življenje.. Kljub temu, da je preživela marsikaj, je še vedno gledala na življenje s pozitivne strani. Ni ji bilo lahko, a skozi izzive je našla svojo moč. Našla samo sebe. Ni obupala nad sabo.. ni obupala nad ljubeznijo... in ni obupala nad ljudmi... Verjela je, da se v vsakem človeku skriva dobrota, prijaznost in nežnost.. le odkriti jo je treba.. Verjela globoko v sebi, da vsi hrepenimo po ljubezni.. tisti ta pravi. Da hrepenimo po sprejetosti, ki pa je marsikdo med nami ni bil deležen.. Verjela je, da se vse zgodi z namenom, čeprav sami tega dostikrat ne vidimo... Verjela, da vsaka bolečina nosi darilo... darilo spoznanja, darilo odrešitve in osvoboditve. In da smo z vsako zavrnitvijo bližje k sebi.. tam, kjer bi pravzaprav morali iskati odgovore na vsa vprašanja.
Bila je hvaležna za vsako bolečino, ki ji je srce raztrgala na koščke... da je lahko na novo sestavila sebe in svoje srce.. In ji pokazala, da si zasluži več...Bila je hvaležna za vsako zavrnitev... ki jo je pripeljala nazaj k sebi... in posledično k nečemu boljšemu... Bila je hvaležna za vse solze, ki so jih izjokale njene oči... ker je tako osvobodila samo sebe... in ozdravila svojo dušo... Bila je hvaležna za vso ljubezen, ki ji je bila dana.. pa čeprav le za kratek trenutek.. Hvaležna vsem tistim, ki so ji podarili del svoje ljubezni in ji pomagali zaceliti stare rane... Pomagali odpreti srce in povrniti zaupanje v ljubezen.. Naučili so jo ljubiti samo sebe... in za ta dar jim je bila neizmerno hvaležna... Za ta dar bi ponovila vse znova... ker to darilo je bilo zanjo neprecenljivo.. Izoblikovalo jo je v osebo, kakršna je danes... Nekdaj plaho in sramežljivo dekle je zraslo v samozavestno in pogumno žensko.. Žensko, ki je ni strah zavrnitve... ni strah sprememb... ni strah bolečine... Žensko, ki se veseli življenja vsak dan... Žensko, ki se veseli sprememb in avanture... veseli spontanosti in igrivosti... Žensko, ki je pripravljena zajadrati v neznane vode... Žensko, ki želi okušati življenje z veliko žlico... Žensko, ki je ni strah ljubiti... in biti ljubljena... Življenje jo je učilo in izučilo... Postala je ženska, ki ljubi življenje... in življenje je vzljubilo njo.. Ni bilo enostavno... a vsekakor vredno! Nežno se je dotakni, da njeno telo zadrhti od vznemirjenja. V tem dotiku naj začuti toliko nežnosti in toliko ljubezni, da se celotno njeno telo prebudi. Dotakni se je v globino duše. Dotakni se njenega srca. Naj se topi pod tvojimi rokami. Ko jo nežno božaš, ko se sprehajaš po njenem telesu in ga raziskuješ, se poglobi v te občutke. Bodi prisoten z njo in njenimi doživljanji. Opazuj jo.. opazuj njene odzive.. kaj ji prija in kaj ne... Tvoj dotik naj bo iskren.. naj bo negovalen in ljubeč... Z njim ji povej, koliko ti pomeni.. Naj začuti to tvojo ljubezen.. Dotik ji pove ogromno.. zato naj se ti nikamor ne mudi. Upočasni ga... bolj je počasen, bolj je čuten... globlje prodre in bolj jo prebudi... Prekrij njeno telo s poljubi.. in prebudi žensko v njej.. Popelji jo v užitke ekstaze.. Zapomni si... potešena ženska je srečna ženska... In srečna ženska pomnoži vse, kar ji daš.. in če je srečna s teboj, boš ti srečen z njo... zagotovo! Sedel je na klopi in razmišljal.. Spraševal se je, kaj bi lahko naredil drugače. Mislil je, da ga bo vedno čakala. Mislil je, da bo vedno tu zanj.. njemu na razpolago. Všeč mu je bila in godila mu je njena pozornost. Verjel je, da bo trajalo.. ona je pač bila taka. Naredila je vse zanj, saj ga je imela rada. Ni je cenil, ni cenil njenega truda.. ni ji pokazal, kaj čuti do nje. A tudi ona se je enkrat naveličala njegovih drobtinic.. njegovih hladnih besed.. naveličala njegovih zavrnitev, ki so jo vsakič znova zarezala v srce.
Šele sedaj, ko je ni več ob njem, je spoznal, kaj je imel. Spoznal, da jo ima še vedno rad, a ji nikoli zares tega ni pokazal. Nič kolikokrat ga je prosila, da rešita njun zakon, njun odnos... a on.. kot da je bil gluh za njene prošnje. Gluh za svarila lastnega srca.. Verjel je, da bo tudi to minilo.. in je.. A drugače, kot si je zamišljal on. Minilo je z njenim odhodom.. minilo tisti trenutek, ko je sklenila, da ima dovolj drobtinic in ne zmore sama reševati odnosa. Bila je preutrujena od borbe za ljubezen.. Bila je naveličana razdajanja sebe... Bila je prazna.. razdala se je do zadnje kaplje.. za druge.. a nase je pozabila. Ni opazil, da ne zmore nositi več sama bremena. Ni opazil, da je vedno bolj utrujena. Ni opazil, da se več ne bori zanju. Obupala je in omagala.. Ni bila več podobna ženski, ki mu je ukradla srce. V njej ni bilo več iskre življenja, ni bilo več iskric v očeh.. vsaj ne do njega.. Šele tedaj ga je zadelo, da jo je pustil na cedilu. Tako je bil vpet v svoj svet in v svoje težave, da nje niti slišal ni. Ni jemal resno, ko mu je "težila", da rabi njegovo pomoč in podporo.. da rabi njega. Pozabil je, da v odnosu nista on in ona.. ampak onadva.. skupaj v vsem. Danes, ko tako sedi na klopi in premišljuje za nazaj, premišljuje o tem, da bi naredil vse, da bi dobil še eno priložnost... Resnično jo je imel rad.. a ji tega ni znal pokazati.. dokler je ni izgubil. In zbode ga v srcu spoznanje, da nekatere ljudi lahko ljubimo le še na daljavo.. in upamo, da so srečni... Bežal je v delo. Namesto, da bi si poenostavil življenje, si ga je vedno bolj kompliciral. Vse je vložil v svojo kariero in gradil boljše življenje. Odrekal se je skupnim trenutkom z družino, z namenom, da bi jim lahko omogočil boljše življenje. Preganjala ga je misel, da mora ustvariti več za vse. Od doma je odhajal zgodaj zjutraj, ko je bila še tema in so vsi še spali. Vračal se je pozno zvečer, ko je bila že tema.
Redko je videl svoje otroke in ženo. Še takrat, ko je bil doma, je bil preutrujen od dela in z mislimi pri svojem poslu. Niti opazil ni, kako so otroci hrepeneli po njegovi pozornosti in ljubezni. Ves napor in stres je terjal svoj davek. Bil je utrujen, izčrpan in razdražljiv. Kričanje in razigranost otrok mu je šla vedno bolj na živce. Na živce mu je šlo tudi ženino nerganje, da naj več časa preživi z družino. Želela je, da jim nameni več časa in da z njimi preživi kvaliteten družinski čas. Ni razumela, da je vse to počel zanje, da jim omogoči boljše življenje. Mislim je, da je le nezadovoljna ženska, ki ves čas nerga. Verjel je, da bi marsikatera bila vesela na njenem mestu. Zato se je še bolj zakopal v delo. Bežal je pred soočanjem z ženo, pred otroci in svojimi občutki. Rad je imel svojo družino, rad je imel svoje otroke in želel je le najboljše zanje. A ni vedel, da si otroci ne želijo še ene nove igrače, ampak le njegove ljubezni, pozornosti in prisotnosti. Otroci so si želeli njega in čas, ki bi ga preživeli skupaj. Otroci niso želeli kupljene pozornosti, temveč pristne in iskrene prisotnosti očeta. Verjel je, da ga žena le obsoja in je nezadovoljna... da ne ceni njegovega truda.. A ona je želela njega ob sebi.. njegove ljubezni, njegove nežnosti... Želela mu je olajšati skrbi in mu pokazati, da ni sam v tem. Da ne rabi sam nositi bremena in da denar ne reši vsega. Želela je prevzeti del njegovega bremena in mu ga pomagati nositi skupaj. Želela je, da sta skupaj v dobrem in slabem.. da skupaj ustvarjajo spomine... A ji ni dovolil. Prepričan je bil, da je to njegovo delo.. njegovo breme. Da pravi moški mora stisniti zobe in poskrbeti sam za vso družino. Naučen je bil, da se mora moški razdajat za družino in mora poskrbeti za finančno varnost. Njegov uspeh je merilo, koliko je dejansko moški. Ni znal sprejeti pomoči, ker pravi "dec" zmore sam. In je.. Zmogel je sam odgnati vse, ki jih je ljubil.. Zmogel sicer ustvariti uspeh, po katerem je tako hrepenel, a zdaj nima nikogar, s komer bi v tem uspehu užival. Otroci so odrasli in šli po svoje. Želel je navezati stike z njimi, a je spoznal, da so mu tujci. Ne pozna lastnih otrok.. Sedaj, ko mu je končno uspelo, je mislil, da bosta z ženo nadoknadila vse za nazaj. A tudi ona je odšla.. odšla z drugim. S tistim, ki ji je pomagal zgraditi njegovo družino. S tistim, ki je bil ob njej, ko ga je potrebovala. S tistim, ki je ni zavračal in bežal od nje, temveč je bil hvaležen zanjo. Ki ni skrival svojih občutkov, temveč jih je znal pokazati in izraziti. Spoznal je, da jo je sam odrinil v naročje drugemu. Čeprav si je od vsega najbolj želela ravno njega in njegove ljubezni... rotila ga je, naj se ji odpre in jo spusti blizu. A ni ji uspelo. Zid, ki ga je zgradil okoli sebe, je dobro opravil svoje delo. Nikomur ni popustilo in slej ko prej se je naveličala trkati na vrata njegovega srca. Že leo čas se nihče ni več oglašal.. zato je odšla.. Odšla s težkim srcem, saj ga je resnično ljubila. A za odnos sta potrebna dva. Zato je odšla svoji sreči naproti. Odšla v objem drugega.. On.. on pa zdaj sameva v svojem uspehu, ki mu nič več ne pomeni. V pehanju za uspeh je pozabil živeti.. pozabil ljubiti.. Imel je vse, pa je vse tudi izgubil zaradi ega in ponosa.. Ker si ni dovolil pomagati, ker to ni "moško". Spoznal je, da uspeh lahko kupi dom, a ga ne ogreje. Ogrejejo ga ljudje.. ogreje ga ljubezen in družina... Lahko kupi fotoaparat in kamero, a ne more kupiti spominov. Lahko kupi najboljši avto, a nima s kom uživati v njem. Lahko si kupi uro, a ne more kupiti časa, ki ga je izgubil s svojo družino.. Lahko kupi najboljša oblačila, a ne more zapolniti praznine v sebi. Ker točno to je občutil... hotel je kupiti ljubezen in naklonjenost družine.. hotel jih je osrečiti.. in spoznal, da je to ves čas imel pred nosom.. le cenil ni. Na stara leta je spoznal, da je hitel za napačnimi stvarmi in ob tem izgubil pravo dragocenost.. Izgubil sebe, ker se je bal soočiti s seboj in s svojimi strahovi. V dokazovanju, da zmore, je izgubil sebe in ljudi, ki so mu res nekaj pomenili. Zaradi prepričanja, da moški ne sme pokazati čustev, da ne sme sprejeti pomoči, da potem ni pravi "dec", je plačal visoko ceno. Ceno, ki jo ves denar na svetu ne more povrniti... Čas za njegovo družino je bil izgubljen.. Ko je prišel na konec svoje poti, je spoznal, da mu vse, kar je dosegel, ne daje zadovoljstva in izpolnitve. Kar je res vredno so odnosi in spomini. To je vse, kar bo lahko zares odnesel s seboj na drugi svet.. in tega... tega je bilo premalo.. Spoznanje, ki mu je orosilo oči.. |
Avtor blogaPozdravljeni. Moje ime je Romana Črček in sem svetovalka, terapevtka in trenerka za življenje. Z vami bom na tem blogu delila svoje osebne izkušnje in vpoglede glede odnosov ter nekajletne izkušnje, ki sem jih pridobila pri delu s strankami. Vabljeni k branju :) Arhiv
September 2023
Kategorije |