Ločitev še ni tragedija!

Danes želim z vami deliti moj pogled na ločitev in zakaj jo podpiram. Sama sem se namreč po 21 letih, ki sem jih preživela v odnosu, odločila za ločitev. To ni bila lahka odločitev, saj sem vedela, kaj bo to vse prineslo s seboj. Marsikomu, ki naju je poznal, ni bilo jasno, zakaj sem jo zahtevala, saj ni bilo videti znakov nerazumevanja med nama. In res sva imela čudovit odnos. Imela sva spoštovanje drug do drugega, imela sva se rada in si ustvarila čudovito družino. Imava dva otroka v starosti 10 in 12 let. Vendar klub temu, da je vse delovalo idealno, se sama nisem tako počutila. In bolj ko sem opazovala njega, sem ugotovila, da tudi on ni zadovoljen.

Najin odnos je postal navada, kjer se je sčasoma ustavila tudi komunikacija. V odnosu sva pozabila nase in na svoje potrebe. Zapadla sva v rutino: služba, dom, družina, ... nase pa sva pozabila. In tiste iskrice, ki sem jo včasih čutila do njega, kar naenkrat več ni bilo. Bila je še vedno ljubezen, vendar drugačna. Kar naenkrat mu nisem mogla dati več tistega, kar je rabil in si zaslužil. In zato nisem želela, da ohranjava odnos, v katerem bi bila nesrečna ali jaz ali on, še najmanj pa otroci. Ker si oba zasluživa več. Veliko več. 

Zavedam se, da je najin odnos svetla točka, v primerjavi z drugimi pari, ki se ločujejo. To so nama vedno znova potrjevali na Centru za socialno delo in sodišču, ko sva šla urejat papirje za ločitev. Veliko parov v obdobju ločevanja postanejo nasprotniki in sovražniki. A najbolj trpijo otroci. Midva sva želela ostati prijatelja, saj sva skupaj le preživela 21 let in imava dva čudovita otroka. Še danes si pomagava po najboljših močeh. In otroka sta srečna, ker ni napetosti, ni prepirov. Na nekem nivoju se je odnos celo izboljšal. In to samo zato, kar sva se iskreno pogovorila, da si ne bova nagajala, da sva dovolj zrela, da lahko to rešiva na umirjen način. Želela sem, da se harmonija v odnosu ohrani in to nama je uspelo. 

Ločitev ni tragedija. Tragedija je ostati v odnosu, kjer nisi srečen. Kadar smo v odnosu nesrečni in vztrajamo, ker je tako prav ali vztrajamo zaradi otrok, učimo svoje otroke popačene ljubezni. Učimo jih, da morajo potrpeti v odnosu, ker je to edino pravilno in ker je tako prav. Sporočamo jim, da si kot starši ne zaslužimo sreče in ljubezni, da smo nevredni. In na ta način njim sporočamo, da so tudi oni nevredni ljubezni, saj ko bodo sami v odnosu, njihove potrebe niso pomembne. Pomembne so le tiste od partnerja in od otrok.

Zato verjamem, da je ločitev lahko za marsikoga osvoboditev in priložnost za nov začetek. Ko ste v odnosu poskusili vse, pa vseeno ne gre ali ko se čustva ohladijo in sta skupaj samo zaradi otrok ali iz navade. Ali pa ko se v odnos prikrade tretja oseba. Življenje je prekratko, da bi vztrajali v nesrečnem odnosu. Tako vi kot vaš partner si zaslužita srečo, ljubezen in harmonijo. In če je ne moreta imeti v vajinem odnosu, si lahko podarita priložnost, da se osvobodita in jo najdeta v objemu nekoga drugega. Nesmiselno se je oklepati odnosa in povečevati agonijo. Ves ta stres, ki ga ob tem čutite, vsa jeza in zamera do partnerja uničuje vas, vaš odnos, vašo družino in nenazadnje vaše telo. Ljudje se danes še vedno preveč obremenjujejo, kaj bodo pa drugi rekli. Zavedajte se, da bodo ljudje vedno našli nekaj, kar jim ne bo všeč. Nikoli ne boste mogli vseh zadovoljiti. Ali ni potem najboljše, da zadovoljite sebe in svoje potrebe, da sebi podarite srečo, svobodo in novo priložnost?

Če ste v obdobju ločitve ali pa razmišljate o njej, vas prosim da ne uporabljate otrok za maščevanje partnerju. Dostikrat slišim, kako se partnerji drug drugemu maščujejo s prepovedjo obiskov. Ali hujskajo otroke proti partnerju. Zavedajte se, da otroci niso nič krivi. Niso oni krivi, ker ste vi nesrečni, ker vas partner ne ljubi ali ker vas je prevaral, zapustil, opeharil, ... Ne uporabljajte otrok za maščevanje. S tem samo kažete, kako nezreli ste vi sami. Vsak lahko pri sebi prične spreminjati stvari, ki ga mučijo. Prevzemite odgovornost za svoj delež. V odnosu sta vedno dva in oba sta prispevala svoj delež k nastanku situacije. Čeprav je to včasih težko sprejeti, kaj šele priznati, je to zelo osvobajajoče. Če nekdo ne želi biti z vami, je to zato, ker vas čaka nekaj boljšega. Nikogar ne morete prisiliti, da vas ima rad ali vas spoštuje, še posebej, če ne spoštujete sami sebe. Zavedajte se, da to ni edina oseba na svetu. Slej ko prej boste ponovno našli srečo in takrat se boste smejali preteklim dogodkom.

Zato ne vztrajajte v odnosu samo zaradi otrok, ker jim boste s tem vcepili občutek krivde. Verjeli bodo, da ste nesrečni zaradi njih, kar ostajate v odnosu zaradi njih. Verjemite, da če ste iskreni z svojimi otroci, če se pogovorite z njimi in jim poveste, kaj je razlog, zakaj se ločujete in da želite biti srečni, da želite, da so tudi oni srečni, ne glede na vse, bodo vaši otroci to razumeli. Vse, kar si želijo je, da vas vidijo srečne. Otroci so najbolj srečni, ko so srečni njihovi starši.

Ločitev ni lahek korak, ne glede na to, kdo naredi povod. S tem se namreč eno obdobje vašega življenja zaključuje in zagotovo čutite strah, nemir, dvom, občutek krivde in sramu... Vendar ne dovolite, da vas strah ali okolica oropa sreče in veselja. Če obstaja možnost, da rešite odnos, naredite vse, kar lahko. Če tega ni, podarite sebi in partnerju darilo svobode. Podarite sebi priložnost za nov začetek!