Ko srce spregovori

---

Uh.. ta tvoj pogled.. uh ta tvoj nasmeh.. Ko sediš tako nasproti mene in se mi smehljaš s tisto iskro v očeh... grrr... kako hitro mi znaš zašibiti kolena... Samo z enim pogledom me razorožiš.. brez dotika... Ko se mi tako igrivo in sramežljivo nasmehneš, je kot bi mi poslal pulz strasti po hrbtenici navzdol... Prebudiš ogenj v mojem telesu.. Vzburiš moje telo še preden se me dotakneš...  Ob tebi se počutim tako transparentna in ranljiva, a hkrati tako varna... Vem, da ti lahko zaupam.. zato se ti z lahkoto odprem in predam... Si eden redkih moških, ki spoštuje žensko in mu je mar za druge... in to mi je všeč pri tebi... To te v mojih očeh naredi popolnega in zaupanja vrednega moškega.. 

Opazujem te.. tvoj obraz in tvoj nasmeh… iskrena sta. Tudi ti ne znaš skriti čustev… obraz te izda.. telo govori popolnom drugo sliko, kot jo želijo prikazati tvoje besede. Skušaš ohraniti distanco, čeprav ti ne uspeva najbolje. Čutim te… vidim te… berem te kot odprto knjigo… in všeč mi je, kar vidim. Še bolj me privlačiš, ko vidim, kako se boriš sam s sabo in s svojimi čustvi.. Še isti hip bi te najraje objela in poljubila… ti pokazala, koliko mi pomeniš… ti pokazala, da tudi tebe lahko nekdo ljubi iskreno… tako, kot si zaslužiš. Gledam te in opazujem… a ne naredim nič. Veš kaj čutim do tebe. In če je tudi tebi do tega, želim, da ti narediš korak. Želim, da mi pokažeš, da me objameš in poljubiš. Me priviješ k sebi in nikoli več ne izpustiš… Čakam jaz… in čakaš ti… a nihče nič ne naredi. 

A sprašujem se, zakaj se oba drživa nazaj… česa se bojiva? Ljubezni? Razočaranja? Kaj, če bi oba nehala analizirati in se samo predala drug drugemu? Predala tej sili, ki naju vleče skupaj vedno bolj. Predala drug drugemu z vsem srcem… Lahko bi doživela nekaj lepega, nekaj iskrenega, nekaj skoraj pozabljenega… Zakaj dovoliva glavi, da naju odvrne od nečesa tako iskrenega? Zakaj hočeva zagotovila, da bo vse ok.. ko na to ne moreva vplivati… Lahko le zaupava… in upava, da bo trajalo.. da bova oba izbrala drug drugega vsak dan… In si dovolila, da drug drugega dotakneva v globino najine duše… Da združiva najini srci v eno… Da prepleteva najini telesi, ki hrepenita po dotiku in nežnosti… In se prepustila, da naju združi v objemu ljubezni.. Kaj bi bilo potrebno, da si nehava zatiskati oči in zapirati srca pred resnico? 

Tako malo je potrebno… Samo en tvoj nasmeh, samo en tvoj pogled je dovolj… da prebudi strast in ljubezen v meni… en gib je dovolj, da me razorožiš.. ​