Kruta realnost družin in družinskih odnosov

---

Družinski odnosi znajo biti včasih zelo naporni, še posebej, ko se določeni člani družine vtikajo v naše izbire. Odraščali smo v obdobju močne čustvene manipulacije. Ljudje, ki so nam najbližje, dobro poznajo našo ahilovo peto. In dostikrat se, da bi zadovoljili svoje potrebe, ne ozirajo na metode, ki jih uporabijo. Družino in družinske vrednote še vedno zelo zagovarjamo. A žal, če iskreno pogledamo okoli sebe, bomo uvideli, da večinoma poveličujemo napačne stvari.

Poveličujemo odnose naših staršev, čeprav večina med njimi ni bila srečna ali izpolnjena. Bolj ko opazujem ljudi, bolj opažam (vsaj pri večini), da so skupaj iz navade in ker se bojijo, kaj bo rekla okolica. Poveličujemo družine, ki so skupaj zaradi otrok, čeprav se starša nenehno prepirata in se ne spoštujeta. Marsikateri odrasel še danes občuti občutke krivde, ker starša zaradi njega/nje nista izbrala svoje sreče. Poveličujemo spoštovanje, čeprav sami ne spoštujemo ne sebe ne drugih, saj dovolimo, da nas izkoriščajo in manipulirajo. Poveličujemo vzgojo, ki otroke vzgaja v ubogljive posameznike brez lastne volje in s čustveno otopelostjo (pri fantih) in pretirano dramo (pri puncah). Posledično so odnosi danes plitki, brez prave globine in truda. Poveličujemo matere, ki so se žrtvovale za družino, šle preko sebe in zadovoljile potrebe vseh drugih, razen svojih. Dokler na stara leta vse zgarane ne spoznajo, da preostali družinski člani sploh niso cenili njihovega vloženega truda. Poveličujemo zgarane očete in moške, ki nosijo težko breme na svojih ramenih in tega ne smejo pokazati. Ker moški morajo stisniti zobe. Poveličujemo trud in zgaranost za družino, čeprav marsikdo na stara leta ostane sam, brez podpore družine. Poveličujemo pogojeno ljubezen, ki je v bistvu navezanost in soodvisnost od partnerja in pričakujemo, da bo partner poskrbel za naše potrebe. Če partner ne naredi to, kar pričakujemo, domnevamo, da nas nima rad. Samo zato, ker nismo sigurni vase in v svojo vrednost. Poveličujemo žalost in otožnost, a zavračamo veselje in igrivost. Ker se ne spodobi biti vesel ob nekom, ki je žalosten in depresiven.

Zakaj še vedno zagovarjamo stališče, da je družini potrebno ostati zvest, pa čeprav je v tej isti družini bila prisotna zloraba (psihična, čustvena, fizična, spolna), alkohol, sodbe in manipulacije? Zakaj poveličujemo trpljenje in zgaranost in obsojamo lahkotnost in igrivost?

Vse to, da bi dobili ljubezen, pozornost in naklonjenost družinskih članov in okolice. Da bi bili sprejeti in videni. Bolj ko opazujem in preučujem odnose, bolj opažam, da sploh ne vemo, kaj brezpogojna ljubezen je. Žal je za marsikoga v Sloveniji ljubezen enaka zlorabi in manipulaciji. In dokler tega ne ozavestimo in ne spremenimo pri sebi, se bodo naši družinski člani in okolica do nas še vedno vedla mačehovsko. Še vedno poveličujemo preteklost in hlapčevstvo, po drugi strani pa se pritožujemo, da se stvari nič ne izboljšajo.

S tako miselno naravnanostjo se ne more nič izboljšati. Zato je mogoče čas, da začnemo poveličevati ljubezen, prijaznost in spoštovanje do sebe ter sebi namenimo to, kar pričakujemo od drugih. Le tako bomo, ko spremenimo odnos do sebe, spremenili tudi ostale odnose. Predvsem pa bodo iz našega življenja odpadli tisti, ki z nami ne bodo vibrirali na novi vibraciji. In ja... žal bodo med njimi lahko tudi naši starši, bratje, sestre ali celo otroci. A vedite nekaj... samo zato, ker smo se rodili v določeno družino, še ne pomeni, da smo njihova last in nas lahko izkoriščajo. Ali mi njih. Če želimo spoštovanje, ga moramo tudi sami dati. Dajmo v odnosu to, kar želimo prejeti. Bodimo sprememba, ki jo želimo videti in občutiti v vseh odnosih.
​
Mogoče nam s skupnimi močmi uspe ustvariti boljše in kvalitetnejše odnose za vse. 

​V kolikor potrebujete pomoč pri izboljšanju vaših odnosov, pa sem tu za vas s svetovanji ali terapijami v živo ali preko telefona.