Napake...

Napake... vsi jih delamo in jih še bomo. Iluzorno je pričakovati, da bomo vse naredili prav. A ko naredimo napako in spoznamo, da bi lahko ravnali drugače, je pomembno, kaj s tem naredimo. Se delamo, da je vse v najlepšem redu in hlinimo veselje ter vse pometemo pod preprogo ali prevzamemo odgovornost in jo popravimo?

Ko naredimo nekomu krivico in ko to prepoznamo, lahko to popravimo. Ne zaradi njih, temveč zaradi nas samih. Ker občutek krivde in obžalovanja nas začne razjedati od znotraj navzven. Mogoče rezultat ne bo tak, kot smo si mi zamislili. Mogoče nam oseba ne bo želela oprostiti. A to, da smo vsaj poskusili in priznali svojo zmoto, pove, da smo zreli in zrelo pristopamo k situacijam.

Velikokrat se pustimo zavesti in dovolimo okolici, da vpliva na nas. In ko se odzovemo burno, naredimo nekaj, kar lahko kasneje obžalujemo. Kolikokrat smo že plačali visoko ceno, ker nismo sledili svojemu zavedanju? Kolikokrat jo še bomo? In če ima okolica tak vpliv na nas, se lahko vprašamo, kje smo mi? Smo lutka v rokah drugih ljudi? Si dovolimo vplivati na nas, ker nečesa ne želimo izgubiti? Je res to okolje, ki nas podpira? Je to res okolje, ki nam želi dobro?

Ljudje okoli nas žal dostikrat niso tisto, kar se izdajajo, kar sem spoznala tudi sama. In ja, sem bila iskreno razočarana. Razočarana, ker sem v določenih ljudeh videla več, ker sem jih videla boljše, kot so, čeprav so mi vedno znova dokazovali drugače. Nisem verjela govoricam, želela sem, da se mi sami predstavijo, da pokažejo svoj pravi obraz. Dala sem jim priložnost, da dokažejo, kdo v resnici so. Ker verjamem, da se vsi spreminjamo. Ker verjamem, da vsi kdaj "kiksnemo", a če želimo, se lahko spremenimo. Ne želim obsojati ljudi po preteklosti. Tega ni več. Opazujem njihova dejanja v sedanjosti, saj mi s tem sporočajo vse. Sporočajo mi, kaj si mislijo o meni, o mojem delu in o mojem življenju.

A niso vsi, kot jaz in ne gledajo vsi skozi moje oči. Tega se zavedam. Nekateri nas obsodijo, še preden nam dajo možnost, da povemo svojo plat. Ker je to lažji način. Način, ko se ni treba ukvarjati z resnico. Ker jih ne zanima. Ker so že vnaprej določili, da je tisto, kar jim je "prodala" okolica, resnica. A čas bo pokazal svoje. Vedno pokaže. Če nimate slabe vesti, se nimate česa bati. In zaradi nekaj slabih izkušenj z ljudmi, ne obsojajte vseh enako. Nismo vsi enaki. Eni resnično želimo ljudem dobro, ne glede na okoliščine. Eni ne iščemo borb, da bi dokazovali svoj prav in da bi se dvignili nad druge. Eni enostavno dopuščamo, da gre vsak svojo pot. Ja, izrazimo tisto, kar nas žuli, izrazimo svojo resnico, ne glede na posledice. Izrazimo svoje mnenje, ne z namenom škodovanja, temveč z namenom, da ozavestimo še koga.

In ja, stojimo za svojo resnico in smo pripravljeni tudi izgubiti ljudi iz svojega življenja, ki ne vibrirajo več z nami. Ker vemo, da nam bo življenje pripeljalo nove ljudi, tiste, ki nam ne bodo obrnili hrbta ob prvi težavi, ki se pojavi. Pripeljalo nam bo ljudi, ki nam bodo stali ob strani tudi takrat, ko mogoče naredimo kako napako. Ljudi, ki vedo, da smo le ljudje, ki se trudijo po najboljših močeh. In ki ne bodo dovolili, da ego, ponos ali okolica vpliva na njihovo mnenje o nas. Zase vem, da bom še naprej verjela v ljudi, dokler ne bodo dokazali nasprotno. A zato, da bi bila sprejeta od nekoga, se ne mislim zmanjševati in prilagajati. Ne mislim nekoga prositi, da ostane del mojega življenja, če sam tega ne čuti. Takim ljudem odprem vrata in jim pomaham v slovo ter jim zaželim vse dobro. Moja moč je v tem, da se vedno poberem še močnejša kot prej. In tudi v vas je ta moč! Je vedno bila!

Zame osebno so najlepši ljudje, ki znajo po vseh bitkah in ranah še vedno videti dobro v ljudeh. Ljudi, ki znajo biti prijazni tudi do tistih, ki so jih prizadeli. Ker verjamem, da smo mi lahko ta sprememba, ki jo želimo videti v svetu. Ko se dvignemo nad situacijo in problem, temu več ne dajemo energije. In stvari se lahko spremenijo same od sebe. Zavedajte se, da ni boljših ljudi in ni slabših ljudi, kot smo mi. Vsi smo enakovredni, le drugačni. 

In ja... kaj, če to le niso napake, temveč izbire in izkušnje, ki so nam prinesle več zavedanja? Ki so nam prinesle darilo spoznanja, kaj je tisto, kar še želimo v svojem življenju in česa ne želimo? Če bi lahko ponovno izbrali, kaj bi izbrali sedaj? Bi ponovili "napako" ali bi izbrali kaj drugega?