Sem oseba, ki ljubi na polno.. s polnim srcem... A včasih je to zelo naporno.. še posebej, če oseba na drugi strani ne zna tega sprejeti. Kot mnogi sem bila tudi jaz zavrnjena, razočarana in prizadeta. Verjela sem, da bo tokrat drugače... a sem se zmotila. Krivila sem njega, ki ni znal sprejeti te ljubezni in je bežal pred njo in pred samim s seboj. A čez čas sem spoznala, da ni bil on kriv. Pokazal mi je le, da nisem znala ljubiti sebe. Bežala sem pred soočanjem s seboj in svojimi čustvi. Misleč, da vem kaj pomeni imeti sebe rad.
A danes vem da nisem imela pojma. Le kako bi? Nihče mi ni pokazal, kako ljubiti sebe. Nihče mi ni pokazal, kako sprejeti sebe brez obsojanja. Naučili so me le obsojati sebe. Nenamerno. Ker tudi sami niso znali drugače. Tudi sami niso znali ljubiti... in to se je prenašalo iz roda v rod.. dokler se nisem zavestno odločila, da presekam te vzorce. Ne samo zaradi sebe.. temveč tudi zaradi mojih otrok. Želela sem jima biti vzgled. Da jima pokažem, da imata možnost izbrati drugače... izbrati zase, za svojo srečo. A ironija je ravno ta, da bi to dosegla, sem morala "razdreti" družino. Razdreti tisto, kar sem toliko časa gradila v veri, da bo trajalo. A ko spoznaš, da v odnosu nisi več srečen, ne ti ne tvoj partner, nima smisla vztrajati v iluziji. Takrat se zaveš, da tvoje izbire učijo tvoje otroke odnosov. Čeprav odločitev ni bila lahka, pa mi je pri njej pomagalo vprašanje, ki se mi je takrat podilo po glavi. "Kakšno sporočilo jima želim prenesti?" Želela sem, da zase vedno izbereta srečo. In najlažje ju naučim tega, ko izberem srečo zase. In tako sem izbrala to pot. Pot vračanja nazaj k sebi. Pot ljubezni do sebe. Ni bilo lahko. Počutila sem se osamljeno in samo. Počutila sem se ranljivo, razočarano in obupano. A vse to le kot posledica vzorcev, ki sem jih dolgo časa nosila v sebi. Tudi jaz sem ljubila le pogojno... ko so bili pogoji pravi. A verjela sem, da je tako prav. Kot mnogi sem se odnosa učila od staršev, od opazovanja njunega odnosa. Verjela sem, da za srečo potrebujem nekoga zunaj sebe. Da moram imeti nekoga, ki mi pokaže, koliko sem vredna, saj sama sebe nisem znala ceniti. Vsaj ne tako, kot sem verjela, da si zaslužim. Verjela sem, da moram najti drugo polovico sebe, ker bom šele takrat srečna. A nihče nam ne more dati tega, le mi sami. Mi smo celota sami po sebi. Naučiti se moramo to sprejeti. Naučiti se moramo vzljubiti vsak delček sebe, tudi tiste, ki bi jih najraje zakrili. Danes lahko rečem, da sem hvaležna za to spoznanje. Za vse bolečine in izjokane solze. Pripeljale so me domov... nazaj k sebi. Danes sem hvaležna zanj, ki me je ranil, kot nihče drug. Ker mi je s tem omogočil zdravljenje notranjih ran in vzorcev. Me usmeril nazaj vase, da lahko danes ponovno odprem srce in ljubim še bolj. Tokrat brez bolečine, saj so rane zaceljene. Tokrat ljubim najprej sebe. Ljubim tako močno, da sem pripravljena reči NE vsemu, kar ne izkazuje te ljubezni do mene. In reči DA tistemu, kar mi odzrcali nazaj to ljubezen. Vem, da bom morda za nekoga še vedno preveč. A sem se odločila, da ne bom zniževala svoje vrednosti, da bi imela nekoga. Kdor me bo znal ljubiti, mu bom odprla svoje srce. Ob sebi želim nekoga, ki zna ljubiti globoko in močno. Ki se ne boji svojih čustev ali jih ne zatira. Ker vem, da šele ko se v celoti predamo in v popolnosti prepustimo ljubezni, lahko dobimo največ od tega. Garancije ni. Je le naša pripravljenost ljubiti in biti ljubljeni v celoti. In to izbiram zase in za svoje srce. Ljubezen, ki združi dva tako globoko in poveže tako močno, da se drug v drugem izgubita in združita kot eno. Eno srce, en um, eno telo... kot popolna harmonija. To izbiram zase... |
Avtor blogaPozdravljeni. Moje ime je Romana Črček in sem svetovalka, terapevtka in trenerka za življenje. Z vami bom na tem blogu delila svoje osebne izkušnje in vpoglede glede odnosov ter nekajletne izkušnje, ki sem jih pridobila pri delu s strankami. Vabljeni k branju :) Arhiv
September 2023
Kategorije |