Življenje me je naučilo vzljubiti sebe... vzljubiti dele sebe, katerim sem želela ubežati.. vzljubiti dele sebe, ki sem jih obsojala in zavračala... vzljubiti svojo senco in demone..

Življenje mi je podarilo darilo ljubezni... Podarilo skozi zavrnitve, razočaranja in izdaje drugih ljudi... Bili so le prenašalci sporočil.. Bili so le igralci z misijo.. Z misijo, da mi odprejo oči in zavedanje, da ljubezen, ki sem jo iskala v drugih, najdem v sebi.. Igrali so vloge, ki so me kruto prebujale in vračale nazaj k sebi.. Ker nežnih sporočil nisem razumela, je vesolje uporabilo skrajne ukrepe... Uporabilo jezik, ki sem ga razumela.. Jezik bolečine! Z vsako zavrnitvijo sem bila bližje sebi.. Z vsako izdajo sem sama sebi bolj stala ob strani.. Z vsakim razočaranjem mi je še bolj odprlo srce z namenom, da končno zacelim svoje rane.. in se odprem ljubezni... Z vsako bolečino, ki je trgala moje srce in dušo, sem se naučila ponovno ljubiti sebe... Počasi sem se učila novih jezikov.. namesto jezika obsojanja, jezik sprejemanja in dopuščanja.. namesto jezika zlorabe, jezik nežnosti in prijaznosti... namesto jezika sovraštva in jeze, jezik ljubezni in luči... Do sebe in drugih.. Življenje mi je podarilo darilo transformacije... darilo spremembe.. darilo ljubezni do sebe.

Ko sedaj gledam na svojo preteklost, vidim kako groba in stroga sem bila do sebe. Hrepenela sem po nežnosti in ljubezni, a iskala sem ju na napačnem mestu.. Iskala izven sebe.. iskala v mami.. v očetu.. v partnerjih.. Iskala v prijateljih... Želela sem pripadati in biti sprejeta, a nisem sprejela sama sebe.. Nisem ljubila sama sebe.. ljubila sem druge in pričakovala od njih, da bodo ljubili mene.. Razdajala sem se na vse strani misleč, da je to prav... Sebe sem se izogibala.. sebe sem ignorirala.. Sebe sem postavila na zadnje mesto... In na zadnje mesto me je postavilo tudi življenje... vse dokler nisem sama sebi postala pomembna.. vse dokler nisem sama sebi postala priorita.. Takrat šele, ko je življenje videlo, da mislim resno.. da sebi namenjam pozornost.. da sebi dajem ljubezen.. da sebe sprejemam.. Šele takrat mi je tudi življenje začelo to odsevati.. Odsevati skozi ljudi, dogodke in okoliščine.. Odsevati nazaj ljubezen, ki jo oddajam v svet.. odsevati prijaznost in nežnost na vsakem koraku.. Odsevati sprejemanje in dopuščanje drugačnosti..

​Življenje mi je podarilo največje darilo... darilo ljubezni do sebe. In od takrat dalje svet vibrira v drugačnih barvah.. v drugačnih vibracijah.. Moj svet je oživel.. ker sem oživela jaz.. Postal je lepši in bolj prijazen do mene.. ker sem to postala jaz.. Vidim lepote sveta, kjer sem prej videla le bedo.. Vidim darilo sveta in v ljudeh, ker sem ga pripravljena videti v sebi. Vse se začne in konča z nami samimi. Zato če želite boljše in lepše življenje, izboljšajte samega sebe.. Spremenite pogled nase in vse okoli vas se bo spremenilo.. Bodite sprememba po kateri hrepenite.. Ker svet potrebuje več ljubezni in nežnosti! Svet potrebuje vsakega izmed nas. ​

Lahko je deliti svoje telo z nekom. Veliko težje pa je deliti sebe in svojo ranljivost, svoje strahove. Razgaliti sebe do dna duše, odpreti svoje srce in izraziti svoja čustva pa je malce težje. Pogledati nekomu globoko v oči in dovoliti, da vidi vašo globino. Da se dotakne tistega koščka srca, ki ga niti sonce še ni obsijalo. Ni se lahko odpreti v popolnosti in se razgaliti nekomu. Potrebno je kar nekaj poguma. In ker se marsikdo boji zavrnitve, raje prej zavrnejo sami sebe, ker verjamejo, da manj boli. A ko zavrnemo sami sebe, nas bodo slej ko prej začeli zavračati tudi drugi. Drugi so nam le ogledala, ki nas vračajo nazaj k sebi. Tu je vzrok vseh naših bolečin. 

Dovolimo se razgaliti sami pred sabo. Dovolimo si videti dele sebe, ki smo jih tako dolgo obsojali in zavračali. Objemimo te delčke sebe, ki hrepenijo po naši pozornosti in nežnosti. Namenimo jim ljubezen in nežnost. Negujmo sami sebe in svojega notranjega otroka. Posvetimo z ljubeznijo in lučjo v našo senco, pred katero želimo ubežati. Bodimo prisotni z njo in jo zaobjemimo. Je del nas. Če zavračamo njo, zavračamo sebe. 

Kaj ni bilo že dovolj zavračanja? Kaj si res ne zaslužimo ljubezni in nežnosti? Kaj nismo že naveličani borbe? Borbe s samim seboj.. borbe z drugimi? Kaj če je sedaj čas, da najdemo mir in harmonijo v sebi? Kaj če je sedaj čas, da se pomirimo sami s seboj in nehamo biti sami sebi sovražnik? Če sami sebe ne sprejmemo v popolnosti, kako lahko pričakujemo, da nas bodo sprejeli drugi? Bodimo sami sebi najboljši prijatelj, partner, podpora... 
Sprejmite vse dele sebe in nehajte obsojati sebe in svoje telo. Ste čudoviti in popolni takšni kot ste. Cenite se bolj. Spoštujte sami sebe in drugi vas bodo spoštovali še bolj. Dvignite svojo vrednost. Ste dragoceno bitje na tem planetu. Ne razdajate se zato, da bi bili sprejeti. Ne podcenjujte sebe in ne kupujte naklonjenosti drugih. Ne delite svojega telesa in svojega srca s tistimi, ki vas ne spoštujejo. Vredni ste več, veliko več. Bodite avtentični v vsej svoji nepopolnosti. Je ni osebe na tem planetu, kot ste vi. Zavedajte se, da ste pomembni. Šele ko se boste soočili s svojo ranljivostjo, ko boste pogledali v globino sebe in sprejeli vse dele sebe brez obsojanja, ko se boste v popolnosti razgalili sami pred sabo in si priznali vsa čustva in občutke, boste lahko to naredili tudi pred drugimi. In takrat boste k sebi pritegnili ljudi, ki bodo avtentični, kot ste vi sami. Ljudi, ki so iskreni in ne nosijo mask. Ljudi, ki so v stiku sami s seboj in svojo globino. ​

Če želite izboljšati in poglobiti vajin odnos s partnerjem, potem ne smeta pozabiti na intimnost. Vendar intimnost ni samo spolnost, kot večina meni. Intimnost je veliko več kot to. Za grajenje globoke intimnosti med partnerjema je potrebno zadovoljiti določene dejavnike. Pa poglejmo, kako lahko izboljšata vajino intimnost. 

Prvi in zelo pomemben dejavnik pri intimnosti je popolna iskrenost. Popolna iskrenost s seboj, s svojimi čustvi in občutki in nenazadnje s partnerjem. Kaj pravzaprav pomeni biti popolnoma iskren? Gre za to, da si priznate čustva in občutke, ki jih izkušate v določenem trenutku. To niso le "pozitivna", temveč tudi "negativna" čustva in občutki. Če se ves čas trudite biti samo pozitivni in ugajati, niste iskreni ne s partnerjem, še najmanj pa s seboj. V strahu, da bi izgubili partnerja, ljudje skušajo prikriti dele sebe, za katere menijo, da niso v redu, kot npr. strah, žalost,... A potlačena in neizražena čustva slej ko prej priplavajo na površje. In ponavadi izbruhnejo ob najmanj primernem času, kar lahko resno ogrozi odnos.

Zato si dovolite občutiti vse.. ne samo ljubezen in radost, tudi jezo, žalost in bolečino. Vse to so občutki, ki vam nekaj sporočajo. Morda se čutite spregledane, neljubljene,... Notranji otrok je ranjen in kliče po pozornosti. Ko se soočite sami s seboj in s svojimi čustvi, boste spoznali dele sebe, ki ste jih zavračali in ki hrepenijo po vaši ljubezni in pozornosti. Ko tem delom sebe namenite vso ljubezen in pozornost, izboljšate ne samo odnos s seboj, temveč tudi s partnerjem. Takrat spoznate, da je vsak med nami ranjen. Vsak se bori s svojimi izzivi. In ko razumete sebe, boste lažje razumeli partnerja. In prav tako se vam bo partner lahko še bolj odprl, ker bo uvidel, da ga ne obsojate. 

Drugi pomemben dejavnik v intimnosti je ranljivost. Marsikdo smatra, da je ranljivost šibkost, vendar je to daleč od resnice. V ranljivosti je moč. Ko si dovolite biti iskreni in ranljivi s seboj in drugimi, ste vzeli nazaj svojo moč. Odprli ste svoje srce in dušo in to delili z nekom, ki vam je blizu. Pokazali ste svojo globino in razkrili najbolj ranljivi del sebe partnerju. 

Seveda, da bi se lahko popolnoma odprli partnerju, pa je med partnerjema potrebno zgraditi medsebojno zaupanje. Najlažje ga ustvarite, ko drug drugega sprejmete s popolnim dopuščanjem, brez obsojanja. Zavedajte se, da ima vsak posameznik svoje vzorce in izkušnje, ki jih prinese s seboj. In skozi odnos se zagotovo pokažejo različna mnenja in prepričanja. Če obsojate drug drugega in skušate drug drugega spremeniti, boste dosegli le upor in nezaupanje v odnosu. Namesto tega raje ustvarite prostor brez obsojanja. Prostor, kjer prisluhneta drug drugemu in se sprejmeta kljub različnim prepričanjem. Ko to dosežete, ste povabilo za partnerja, da se vam še bolj odpre in vam zaupa tudi sam. 

Seveda pa vse to ni dovolj, če tega ne znate jasno in ljubeče skomunicirati. Komunikacija je v odnosu zelo pomembna in od nje je odvisno ali se bo odnos poglobil ali ne. Izrazite svojo iskrenost in ranljivost na ljubeč način. Izrazite svoja čustva in občutke, tudi ko gre za manj prijetne teme. Vendar ne obsojajte partnerja za to, kar vi doživljate. Partner vam je morda le sprožil nek vzorec, ki še potrebuje vašo pozornost in zdravljenje. Povejte, kako se ob tem počutite, izrazite to bolečino a ne krivite partnerja zanjo. Drug drugemu sta le ogledalo, ki si pomagata ozavestiti rane, ki še niso ozdravljene. In ko se tega zavesta, lahko vsak izziv v odnosu uporabita za rast in nadgradnjo. Zato prisluhnita drug drugemu, bodita prisotna v trenutku pogovora drug z drugim. Najlepše darilo, ki ga lahko drug drugemu podarita in da poglobita intimnost, je biti pri prisoten s parterjem. Pomeni, da slišite drug drugega in partnerju namenite vso vašo pozornost. Da partner vidi in spozna, da ste tukaj zanj in mu stojite ob strani. Da ima nekoga, komur se lahko v celoti odpre in zaupa. Čustvena intimnost bo posledično poglobila tudi vajino spolno intimnost, kjer bo vajina združitev dobila popolnoma nov, globji pomen.

Drage moje ženske in dekleta. Cenite sebe in svoje telo. Če želite boljše odnose, ne dovolite, da moški z vami ravnajo nespoštljivo. Čas je, da ustavimo vzorce zlorabe... zlorabe same sebe in svojega telesa. Vaš cvet je dragulj, ki si ga ne zasluži vsak. Moški vas bodo spoštovali šele takrat, ko boste same sebe spoštovale. Ko boste postavile jasne meje in ne odstopale od njih. Ve imate moč odločitve, koga boste sprejele in koga ne. Samo zato, ker vam nekdo nakloni malce pozornosti in nekaj lepih besed, še ni dovolj, da se mu predate. Še posebej, če želite dolgoročni odnos.  

Vedite, da ve učite moške, kako se bodo obnašali do vas. Vas bodo jemali za samoumevne, vas bodo izkoriščali in zlorabljali? Ne dovolite tega. Dovolj žensk je že pretrpelo zlorabo. Konča se lahko le, ko začnemo spoštovati same sebe in jasno postaviti svoje meje. Vaše telo je vaša last, ne od vašega partnerja ali moža. Ne razdajajte ga kot kos mesa. Ne glede na to, kako so vas učili, imate pravico reči NE! Vaše telo je vaša last. Če vam ni do nečesa, ne naredite tega. Imate to pravico! 

Bolj ko boste vztrajale pri svojih mejah in cenile sebe, bolj vas bodo spoštovali tudi drugi. Najprej spoznajte drug drugega, preden skočite v posteljo z nekom. Zelo hitro lahko obžalujete dejanje, še posebej, ko vas moški le izkoristijo za svoje potrebe. Čas je, da ženske vzamejo svojo moč nazaj. In čas je, da moški začnejo ponovno spoštovati žensko kot sebi enakopravno. Ko bosta drug drugega spoštovala, bosta lahko ustvarila čudovit odnos. Brez spoštovanja sebe in partnerja pa bodo odnosi še naprej taki kot so... hladni in površinski.

Čas je, da ženske začnejo ponovno ljubiti in spoštovati sebe in svoje telo. Zavedajte se svoje vrednosti. Ste Kraljice! Je zdaj čas, da se začnete tudi vesti tako.

​Danes pa zaključujem še zadnji del trilogije o odnosih. V prvem delu sem pisala o Vplivu staršev na partnerske odnose,  v drugem pa o Moškem, ki je razpet med mamo in partnerko. Tokrat pa nagovarjam ženske, ki vstopijo v partnerski odnos. 

Preden vstopite v partnerski odnos s partnerjem, se morate zavedati, da so v njegovem življenju tudi drugi ljudje... njegovi starši in prijatelji. Pričakovati od partnerja, da bo svoje življenje 100% prilagodil vašim potrebam in zahtevam, je zelo egoistično. Odnos je skupek potreb in želja dveh ljudi, ne pa zadovoljevanje ega posameznikov. Žal vse prevečkrat opažam, da nekatere ženske še vedno skušajo "zdresirati" moškega po svoje. Prosim lepo, moški ni pes, je človek. Največ odnosov razpade ravno zaradi tega, ker si marsikdo jemlje pravico, da spreminja partnerja... ali vsaj poskuša. A to ni ljubezen... in ne prinese miru in harmonije v odnos. Ravno nasprotno. Partner se bo čutil napadenega in bo odreagiral, kot to najbolje zna... z jezo ali celo umikom.

Prava ljubezen dopušča in sprejema partnerja takega kot je. To ne pomeni, da vas ne jezijo določeni vzorci in njegove navade. A ko se zavedate, da vam je partner le ogledalo, ki odseva vaše vzorce, vaš notranji svet.. takrat ste mu lahko iskreno hvaležni, da vam je pomagal vzorec osvetliti. A dokler boste skušali "popravljati" druge, boste vi tisti, ki boste vedno razočarani in v stresu.

Najprej se vprašajte, zakaj vas nekaj zmoti? Zakaj vas moti, če vam naprimer njegova mama ali oče podelita nasvet glede nečesa? Marsikomu se ob tem sproži vzorec iz otroštva, da ni dovolj dober. A najverjetneje njegovi starši niso niti razmišljali v tej smeri. Seveda obstajajo tudi izjeme, ki znajo zavestno ustvarjati dramo pri drugih, a to je že druga zgodba.

Pri večini starejših ljudi osebno opažam nekaj drugega. Bojijo se, da bodo izgubili stik s svojimi otroci, še posebej s sinovi. Zato skušajo "doprinesti" v njegovo življenje z dejanji, za katere vedo ali vsaj upajo, da jih ne bo zavrnil. Mnogi se bojijo ostati sami in pozabljeni. To so generacije, ki so bile naučene, da vedno najprej poskrbijo za druge in se razdajajo. Njihovo celo življenje se je vrtelo okoli drugih, okoli otrok. Marsikdo se je s tem poistovetil in ko otroci odidejo po svoje ali si ustvarijo družino, spoznajo, da nimajo več moči in kontrole nad situacijo.

Njihov strah, da brez otrok in drugih ljudi ne obstajajo, je zanje še kako realen. In ker jih nihče ni naučil drugače, odreagirajo tako, kot najbolje znajo. Z vzbujanjem občutkov krivde (koliko smo naredili zate, pa ne ceniš tega) ali manipulacije (tudi preko bolezni, da dobijo pozornost). Dostikrat je to podzavestni vzorec, ki se ga niti ne zavedajo. A posesivnost, odvisna navezanost in zmotno prepričanje, ki jim je bilo vcepljeno skozi življenje, da si lahko lastijo otroke in so jim otroci dolžni povrniti vse, kar so vložili vanje, jih žene v takšna dejanja. Borba za nadvlado, naklonjenost in ljubezen s takimi posamezniki nima smisla, saj bo ustvarilo le več nemira v odnosu. Taki ljudje toliko bolj želijo svoj prav, saj hrepenijo po pozornosti in ljubezni.

In če ste raje srečni, kot da dokazujete svoj prav, vam priporočam, da se ne zapletate v dokazovanje moči. Raje poglejte skozi njihove oči in boste morda lažje razumeli, zakaj se obnašajo tako kot se. In ni ne prav, ne narobe. Oni imajo prav zase, vi zase. Ko boste sprejeli, da so takšni kot so, brez da bi jih želeli spremeniti, boste ustvarili prostor, ki bo lahko povabilo k spremembi. Ne glede na to, kaj oni izberejo ali ne, vi lahko izberete zase. Spoštujte njihovo stališče, a zaradi tega ne spreminjajte sebe. Ne dovolite jim, da se vmešavajo v vaš odnos. Jasno izrazite sebe na spoštljiv način. Povejte jim, da smo ljudje drugačni z namenom. In kar vam je skupnega je vaš partner oz. njihov sin. In da si najverjetneje oboji želite, da je srečen. Da ne želite nikogar razdvajati, vendar tudi ne boste dovolili, da bo kdo razdvajal vajin odnos... tudi če so to njegovi starši. Če si vsi želite zares lepe in harmonične odnose z vsemi, se boste strinjali, da se ne morete v vsem strinjati. Lahko pa skušate razumeti drug drugega, četudi prihajate iz različnih generacij. A spoštovanje si je treba zaslužiti obojestransko. Ko bo vaš partner videl, da sprejemate njegove starše in njega, take kot so, brez očitkov, bo želel tudi vas osrečiti. 

V kolikor ne gre, se pač oddaljite od teh odnosov. A to naj bo šele, ko boste zares vse poskusili. Vi sami veste, koliko in kaj ste naredili za harmonijo v družini. Zato nikoli nikomur ne dovolite, da vam vsaja občutke krivde. Včasih določeni ljudje ne razumejo besed, le dejanja. In če vam določeni odnosi povzročajo stres, imate pravico izbrati sebe in se umakniti brez opravičevanja. Na ta način jasno postavite meje. Povejte partnerju, da nimate nič proti temu da on gre k družini ali prijateljem, vi pa izbirate, da ne greste. Če vas ima partner zares rad, bo sprejel vašo odločitev. Morda mu ne bo vseeno, a bo skušal razumeti tudi vaš vidik. Tudi vi najverjetneje ne silite njega, da se druži z nekom, ki mu povzroča stres, kajne?

A najprej morate sebe sprejeti in vzljubiti popolnoma.. najprej pri sebi razčistiti z vsemi nesigurnostmi in delati na svoji samozavesti. Le tako boste vedeli zares, kaj je vam v odnosih sprejemljivo in kaj ne. Konec koncev imate tudi vi izbiro. Namesto, da se zadovoljite s prvim moškim, ki vam nakloni malce pozornosti in ga nato skušate spremeniti in vplivati nanj, raje dvignite svoje standarde. Ko boste jasni, kakšnega partnerja si želite in ko boste vi postali tak partner najprej sebi, boste k sebi pritegnili pravo osebo s temi lastnostmi. In takrat ne bo želje po spreminjanju njega. Saj bo ta partner odgovor na vaše želje in bo odseval vse tisto, kar ste iskali.

Tokratni blog je nadaljevanje bloga Vpliv staršev na partnerske odnose, nagovarja pa moške, ki se znajdejo razpeti med mamo in ženo. Odnosi so že sami sebi lahko zelo komplicirani, brez vpliva tretjih oseb. Če pa se znajdete v tem "trikotniku", pa ste vi tisti, ki morate nekaj narediti glede tega... Ne vaša mama in ne vaša partnerka. Vi!

S starši vas veže posebna vez in vedno vas bo. A ko ste izbrali partnerko, ste izbrali svojo novo družino. To ne pomeni, da morate pozabiti na starše, še zdaleč ne. A vaše prioritete se spremenijo in prav je tako. Vaša partnerka in vaši otroci bi vam morali biti v tem primeru prioriteta. Vi ste tisti, ki morate razčistiti z vašimi starši. Pometanje pod preprogo, ignoriranje očitnih znakov, da nekaj ni v redu, lahko konča v razpadu odnosa. Če si to želite, potem bodite toliko moški in povejte vaši partnerki, da nimate več želje graditi in vlagati v odnos. Bodite iskreni in pošteni, kot bi želeli, da je ona do vas. Beg od doma, v alkohol, v delo, v šport ali celo v bolezen ne bo rešil težav. Vaša partnerka in vaši otroci si zaslužijo iskrenost. Prav je, da spoštujete vaše starše, a tudi partnerka si zasluži vaše spoštovanje. Konec koncev ste se zavestno odločili za odnos.

Sposobni ste bolj, kot si priznate. Ja, ni prijetno, da se morate ubadati s temi stvarmi, da morate "reševati" odnose med mamo in vašo partnerko, a če bi že na začetku postavili jasne meje, do tega niti prišlo ne bi. Vi ste moški v družini in VI morate razrešiti z vašo mamo. Se nehati oklepati njenega krila in pokazati, da zmorete jasno izraziti sebe in svoje meje. Vedite, da vam je dovoljeno reči NE! 

Vajin odnos ne more normalno delovati, če dovolite mami, da se vmešava v kuhinjo, pospravljanje in vzgojo vaše partnerke. Vaša partnerka se trudi po najboljših močeh, tako kot se je nekoč vaša mama. Bi za svojo hči želeli tak odnos? Predvidevam da ne... torej ga ne privoščite tudi vaši partnerki. Vprašajte se, s kom ste poročeni? Z mamo ali s partnerko? Ne pričakujte, da vas bo partnerka spoštovala, če sami sebe ne spoštujete in se zavoljo ljubega miru umaknete, in pustite njima, da se zmenita. Umik ni rešitev!!!

Ni naloga vaše partnerke, da postavlja meje vaši mami. To je VAŠA naloga. Vaša partnerka postavi meje vam in se z vami dogovori, kaj ji je sprejemljivo... in  vi njej. Tako kot ni vaša naloga, da vi z njenimi starši razrešujete izzive in postavljate meje. To je NJENA  naloga. Prav tako pa ne dovolite partnerki, da je nespoštljiva do vaših staršev. Bodite vi zgled in spoštujte vse... spoštujte drugačnost in različna mnenja...  a najprej spoštujte sami sebe in odnos, ki ste ga izbrali.

Prevzemite odgovornost za svoj delež v odnosu in odraslo pristopite k reševanju izzivov. Pokažite, da ste zreli, da si želite harmonije v odnosih. Dokler boste dovolili vmešavanje, ne morete pričakovati harmonije in ljubezni. Če partnerki obračate hrbet, ne pričakujte, da vam bo stala ob strani. Vedite, da ženske veliko prenesemo. Veliko potrpimo in veliko truda vložimo v odnos. Vendar, ko nam je enkrat dovolj, ko smo naveličane in utrujene, ni več poti nazaj. Ko vam partnerka neha govoriti, kaj jo moti in boli, ko vam neha namenjati pozornost, je že prepozno. Ste jo že izgubili. Vlak je odpeljal in ne glede na vse, kar rečete in naredite po tem, je prepozno. 

Preprečite najhujše in postavite jasne meje. Pogovorite se svojo partnerko, kakšen odnos si želita oba, kaj oba potrebujeta. Izrazite svoje občutke, pokažite z dejanji, da vam je mar za vaš odnos s partnerko in družino. Mami pa na spoštljiv način postavite meje. Imate pravico živeti življenje na svoj način, brez njenega vmešavanja. Če vas ima resnično rada in če vas bo želela obdržati v svoji bližini, bo sprejela vašo željo. V nasprotnem primeru se morate VI odločiti, kaj vam je pomembneje? Partnerka in nova družina ali mama? Vaša sreča ali vaš razpad? Le vi veste odgovor na to... nihče drug. Vprašanje je, kaj boste naredili? Ste pripravljeni plačati visoko ceno in izgubiti tisto, kar vam je drago? Ali pa ste pripravljeni narediti vse, da jasno postavite meje in lahko obdržite tako ljubeč odnos s partnerko in harmoničen odnos z mamo. Kjer je volja, je tudi pot. Le malce več truda je potrebno.

Vendar se včasih zgodi, da tudi pogovor ne pomaga. Da mame kljub temu ne spoštujejo izbire svojih otrok in jim skušajo nalepiti tudi občutke krivde... Koliko so vložile vanj, koliko so naredile zanj, itd... In verjamem, da tukaj marsikdo prevzame te občutke krivde.. A zamera znotraj vas vas lahko razjeda. Marsikdo, ki ne postavi meje, si lahko ustvari tudi bolezen, kot je rak, ker drugače ne vidi izhoda. Je to res vaša izbira? Si res želite na tak način končati? Če je to vaša izbira, potem nadaljujte. Če ne, nekaj spremenite... Včasih je dovolj že sprememba okolja, da lahko ohranite zdrav odnos s partnerko in z mamo. 

Vi imate to moč!!! Vedno! Izberite srečo zase in bodite iskreni z ljudmi okoli vas. A če imate partnerko le za to, ker se bojite biti sami, bodite pošteni in ji to povejte.  Pokažite, da ste dovolj zreli in ji omogočite, da tudi ona izbere, kaj želi. Vse preveč poslušam namreč zgodbe strank (moških in ženskih), ki se poslužujejo igric, namesto, da bi bili iskreni drug z drugim. 

Odnos se ne bo sam od sebe spremenil in izboljšal... potreben je trud in vlaganje vanj.. Potrebno je biti prisoten in poslušati in slišati drug drugega. Vem, da vam skozi odraščanje ni bilo lahko, ker niste smeli izraziti občutkov. A sedaj so novi čas... sedaj je čas, da se naučite izraziti sebe in svoje občutke. Sedaj ste odrasli in se lahko na novo naučite veščin. Le interes potrebujete. Če boste z dejanji partnerki pokazali, da si želite ohraniti in izboljšati vajin odnos, bo tudi ona bolj potrpežljiva. Tudi vi si zaslužite mir in harmonijo.. Tudi vi si zaslužite ljubezen in srečo.. Ne morete vsem ugoditi.. ne morete vseh zadovoljiti! Zato je pomembno da se vprašate iskreno, česa si VI želite? Kaj bi vas osrečilo? In potem za to tudi kaj naredite. V vas je moč, da lahko dosežete vse, kar si želite. A najprej morate VI vedeti, kaj to sploh je. Ali pa biti pripravljeni izgubiti sebe v zadovoljevanju potreb drugih ljudi...

​Nadaljevanje sledi...

Največ težav v odnosu nastane, ko se v odnos vmešajo druge osebe.. Ponavadi so to nam bližje osebe, mame, očetje, tasti in tašče, ki želijo s svojimi nasveti voditi naše odnos. Odnos svojih otrok in njihovih partnerjev. Čeprav so morda nameni dobri, pa to naredi več škode kot koristi. 

Zavedati se moramo, da so naši sinovi in hčere odrasli in ko začnejo živeti skupaj s partnerjem, je to njihova izbira. Če smo skozi odraščanje naredili vse in jih vzgojili za življenje, se bodo znali sami znajti tudi v odnosu. Če ne, je za vzgojo žal prepozno. In ne, partnerji naših otrok ne potrebujejo naše vzgoje.. Imajo svoje starše, ki so prav tako po svojih najboljših močeh naredili vse in jih vzgojili v odrasle posameznike. In ni ne prav ne narobe.. je le drugače.

Največ mi v zadnjem času pišete ravno o tem, da se starši partnerja vmešavajo v vajin odnos in kaj narediti v tem primeru. Zato bom skozi ta blog skušala podati svoje nasvete za vse..

Pa začnimo s starši..
Svojih otrok (čeprav že odraslih) ne morete obvarovati bolečine in razočaranj. Niti ni pošteno, saj skozi to vsi rastemo. Zato vas iskreno prosim, ne delajte invalidov iz njih. Mogoče mislite, da dokler boste živi, jih boste zaščitili pred vsemi. Kaj pa, ko vas več ne bo? Kaj se bo zgodilo takrat? Ko bo breme življenja prehudo za njih in bodo izbrali najlažji izhod, ker ne zmorejo nositi bremena? Si res želite nakopati tako breme, da vas vaši vnučki poznajo po tem, da ste jim razdrli družino? 

Če imate svoje otroke resnično radi, jim boste dovolili tudi pasti in se opeči. Dovolili, da živijo življenje na svoj način, kot oni izbirajo. Tudi če je to popolnoma drugače, kot bi vi želeli. Tudi če delajo "napake" po vašem mnenju. To je prava ljubezen. Ne ujčkajte jih in ne vmešavajte se v odnose svojih otrok. Sami so izbrali in naj sami rešujejo. Raje opolnomočite svoje otroke, da so dovolj stari in pametni, da se ne potrebujejo več obešati na vas. Ker vi imate svoje življenje in ga lahko živite na svoj način. 

To, da nadzorujete odnose svojih otrok in njihovih partnerjev ni življenje. In svojim otrokom razdirate odnose in jim ne dopuščate sreče. Ker vaši otroci so razpeti med vami in osebo, ki jo ljubijo in so jo izbrali za skupno življenje. In v njih narašča zamera vsakič, ko morejo izbirati med starši in partnerji. Vendar žal večina (tukaj prevladujejo predvsem moški), ne zna postavit meje in reči staršem ne. In trpi njihov zakon. Nekateri bežijo od doma v alkohol, v delo, celo v bolezen.. ker je tam večji mir. V sebi pa jih razžira, ker želijo imeti harmonične odnose z vsemi. A jim vi pri tem prav nič ne pomagate!

Seveda parterjem ni prav, da se tasti/tašče vmešavajo v njun odnos, kar je pravilno. Postavite se v njihovo kožo. Tudi, če so vam to počeli, vam ni bilo všeč najverjetneje. In ne rabite ponavljat istih vzorcev vaših prednikov. Danes so časi drugačni in kar je delovalo včasih, danes ne deluje več. Pustite preteklost tam, kamor spada.. v preteklost. Vi ste imeli svojo možnost izživeti svoj partnerski odnos... dovolite to tudi vašim otrokom. Dovolite jim, da vzgajajo svoje otroke na svoj način, ne vmešavajte se. Nimate pravice. Če vas nihče ne vpraša za nasvet, se nimate pravice vmešavati, čeprav ste starejši. Spoštovanje si je potrebno zaslužiti, se ga ne razdaja. Če želite, da vas partnerji od vaših otrok spoštujejo, jim najprej sami namenite spoštovanje. Do njih se obnašajte, kot želite, da se oni obnašajo do vas. 

Otroci zapustimo svoje starše in si ustvarimo nove družine.  To ne pomeni, da smo pozabili na starše. Le naša primarna družina je postala sekundarna... Tako je pač življenje. In če bomo deležni spoštovanja vsakič, ko smo s svojo novo družino na obisku, se bomo z veseljem vračali. V nasprotnem primeru se distanciramo, ker želimo svoj mir.  In če se sprašujete, zakaj vas otroci več ne obiskujejo tako pogosto, je to lahko tudi eden od razlogov. Stresa imamo vsi preveč. Ne potrebujemo dodatnega olja na ogenj. Vsak naj prevzame odgovornost za svoj delež v določenem odnosu, pa so vsi odnosi lahko zares harmonični.

Začnite drugače v odnosih in spoštujte izbire svojih otrok. Ne iščite, kaj je narobe, temveč kaj je prav pri njih in v njihovem odnosu.. Si želite srečne otroke in vnučke? Potem naredite nekaj v tej smeri. Vedite, da niso vaša last in nimate se pravice vmešavati v njihova življenja. Najdite si drug hobi, ki ne bo razdiral odnosov in prinašal stres in prepir v domove. Prinesite raje ljubezen in harmonijo. Bodite v popolnem dopuščanju njihovih izbir.  Konec koncev res želite, da se odnosi končajo? Vaši otroci izbirajo to, ker se morajo nekaj naučiti. Kako se bodo naučili, ko pa vi opravljate "izpite" namesto njih? Bi raje videli, da so vaši otroci v družbi označeni za copate, ki se ne znajo postaviti sami zase, da so brez hrbtenice... ali pa za osebe, ki znajo poskrbeti zase in se po njih zgledujejo tudi drugi?

Današnja družba in odnosi potrebujejo korenite spremembe... Kar smo počeli do sedaj, smo počeli po svojih najboljših močeh. Vsi delamo napake... Je zdaj čas, da izberemo kaj drugega? Da nehamo soditi, kaj je prav in kaj ne? Da nehamo iskati napake, temveč iščemo dobro v ljudeh? Bodimo mi sprememba, ki jo želimo videti v svetu! Po čem želite, da se vas spominjajo?

Nadaljevanje sledi tukaj..

Povej mu, da ga ljubiš… Povej mu, da ti je pomemben… Povej mu vedno znova, da izbiraš njega.. Naj ti ne bo samoumeven… Povej mu, da ga ceniš in spoštuješ… za vse, kar naredi zate… Povej mu, da je zate eden in edini… in da ti lahko zaupa… Povej mu, da je tvoja prva misel, ko se zjutraj zbudiš in tvoja zadnja misel, preden greš spat… Povej mu, da ga sprejemaš takega kot je… z vsemi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi.. Naj ve, da ima ob tebi varen prostor, kamor se lahko zateče po napornem dnevu.. Varen objem, kjer ni obsojan temveč v popolnosti sprejet… Kjer lahko v popolnosti odpre sebe in svoje srce… Prostor, kjer lahko izrazi svoje najgloblje občutke in čustva… kjer je lahko popolnoma ranljiv in ne bo zaradi tega imel občutka manjvrednosti… temveč bo v tem našel svojo moč..
​
Povej mu vse to… še bolje, pokaži mu… z dejanji.. Naj sam začuti, da so tvoje besede podprte z dejanji… Da je tvoja ljubezen resnična.. Bodi povabilo zanj in slej ko prej ti bo sledil in ustvaril tak prostor tudi zate… Ti kot ženska imaš to moč, da ga z nežnostjo in milino povabiš k sebi… in s svojo ženstvenostjo v njem prebudiš pravega moškega… Moškega, ki bo zate naredil vse to in še več… ker se zaveda, da si zanj neprecenljiva.